Preskoči na glavno vsebino

Abeceda človekovih notranjih oči


Ko sem zaprl zadnjo stran Azbuke za neposlušne makedonskega pisatelja Venka Andonovskega, pravzaprav nisem vedel, kaj naj si mislim. Zgodba vleče presenetljive vzporednice s svetopisemsko, da, morda celo z evangeljsko. Ob vsem tem nastaja v glavi nekaj, kar je moralo nastajati v glavi svetega Cirila in Metoda, preden sta se odpravila na svojo misijo med naše dede, preden sta naredila pot tudi mojemu in pisateljevem komuniciranju.
Zgodba postavi svoje dogajanje v samostanu, kjer prav res prepisujejo knjige za sveta brata. A s seboj pelje še veliko več. Preko boja med dobrim in zlim (kjer pisatelj nekoliko zaide celo na maniheizem, predvsem s podobami bika) se v ozadju, a vendarle v ospredju odvija razmišljanje, za kaj pravzaprav gre pri besedah in črkah. In ne samo pri črkah ... Pisanje je samo metafora za življenje oziroma za živetje. Zato daje toliko misliti ...

Nič, kar je hitro, ni resnično, kajti nič ni hitrejše od časa in nič počasnejše od hitrega ni, kajti v hitrosti se dela napake. In ne boj se, ko pišeš, ampak pusti duši, da se ti spusti v prste; potem boš videl prave oblike stvari, kajti prave črke so slike in tako je bilo od vekomaj.


In ne samo to. Tudi tematike Malega princa se dotakne, ki je pravzaprav tudi tematika Janezovega evangelija in tematika vsakega človeka, ki ima okno in gleda skozenj ...

Prišel je, a ni prišel, kajti potlej se je pokazalo, da je pravzaprav ves čas bil z nami, mi pa ga nismo videli, mi pa ga nismo prepoznali, kajti človeške oči vidijo le nepomembno, pomembnega pa ne; gledajo od zunaj, notri pa ne vidijo.


Tisto, kar je nemogoče, je treba narediti, ne pa tistega, kar je mogoče; tisto, kar je nevidno, je treba videti, ne pa tistega, kar je vidno; tisto, kar nima imena, je treba krstiti, ne pa krščenega prekrstiti.


Največ človek pridobi ob kratkih razmišljanjih in mislih, ki jih prinaša knjiga s seboj in jih povsem nevidno in tiho položi v človekovo srce. In prav to je to, kar mi daje moč in obveznost, da pred to knjigo vstanem in ji zaploskam.
Vredno branja.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j