Preskoči na glavno vsebino

Trde besede ... ali tišina?

Naj se še tako prepričujemo, si nazadnje moramo priznati: danes so Jezusove besede res trde. Trde kot kamnito srce neusmiljenega mogočnika. Kaj se je zgodilo? Kje je tisti usmiljeni Jezus, ki sliši vse in takoj, brez pomišljanja, odpre svojo roko?

Zdi se mi, da takega Jezusa sploh nikoli ni bilo. Ne da ni bilo usmiljenega Jezusa, ampak da nikoli ni bilo naivnega Jezusa. In danes želi z nami to dokončno razčistiti. Bog ni avtomat, na katerega bi ob katerem koli času pritisnil in dobil, kar bi se ti zahotelo. Ob tem povsem brez zadržkov strinjajoč se prikimamo: »Seveda, Bog vsekakor ni avtomat.« A hitro pozabimo na to, ko doživimo neuslišanje v naših prošnjah. Zdi se nam, da smo ogoljufani. Zdi se nam, da je naše zaupanje v Boga prazno, še več, povsem nesmiselno. Da je Bog samo veliki slepar, ki samovoljno premika človečke kot majhne voščene figurice in se ob tem neizmerno zabava.

Mar se ni tako počutila tudi kanaanska žena? Da ti nekdo reče, da si kot pes, kaj bi storil?

Ni treba veliko pomišljati. Seveda bi se v svojem ponosu zadrl nazaj in užaljen odšel. Upravičeno. Večkrat doživimo tudi hujše stvari. Da smo psi, nam ne povejo z besedami. Povejo pa nam to dejanja, dogodki, življenje. Takrat je ključna naša reakcija.

Pravijo, da preživijo samo najmočnejši. Da gre za naravno izbiro. Tu se bom strinjal. V svoji veri preživijo samo najmočnejši. Drugače povedano: tisti, ki se zavedajo, da so šibki in zato naredijo še korak več. Vztrajajo.

Vera je namreč odnos. In za vsak odnos – tudi za tega – se je treba pošteno potruditi. Saj v odnosu tudi s svojimi najboljšimi prijatelji kdaj doživimo razočaranje in poraz. Pa vseeno ne odnehamo. To bi bilo neumno. Poskusimo še in še, v odnos vložimo vse svoje moči. Tako je tudi vera trpljenje, trud, vztrajanje, odpovedovanje. Bog želi, da vložimo v svoje prošnje, v svojo vero vse, kar imamo, in da v tem vztrajamo, kajti tako pokažemo, da nam je za nekaj res mar. Ljubezen je namreč potrpežljiva in vztrajna. Ker ve, kaj hoče in ji nič ni pretežko. Niti preseči samo sebe ali spustiti se pod samega sebe. Kot je to storila Kanaanka.

Mogoče bomo potem nekoliko bolje prenašali Božjo tišino in jo celo razumeli.

(P.S.: Vem, da zveni neumno, toda na nekaj podobnega me je spomnil ta del »Prijateljev«, ki sem ga objavil spodaj, v katerem se Ross spusti v še eno čudno avanturo in se gre zato, da bi pokazal, kako rad ima Emily, pretepat na rugby. Mogoče ni ravno enako, je pa lahko to izraz, kako veliko bi nekdo rad vložil v odnos. Hm ... bi se šel jaz pretepat, da bi moj prijatelj ozdravel od svoje bolezni?)

Komentarji

  1. Vera je odnos. In bistvo krščanstva je odnos. Odnos med Bogom in človekom. To gre preko razodetja, ki se konkretizira v inkarnaciji (učlovečenje), da je lahko vsakemu človeku zelo blizu. Prav zato, ker govorimo na ravni odnosa, ni teologije, oblasti, priročnika... ki bi definiral mojo vero.

    Bog ni naiven - je pohujšljivo drugačen kakor si lahko mislimo. In ta misel mora sprožit v nas osnovno zaupanje, da nas On vedno čaka. Potrpežljivo. Očetovsko.

    OdgovoriIzbriši
  2. Včeraj sem na poroki sošolke razmišljal, ko sem pripravljal uvod v pozdrav miru, da se za širjenje nasilja in sovraštva ni treba ne vem kako truditi, se širi kar samo od sebe. Drugače je z mirom, ki je Božji dar, in ga dobijo le tisti, ki veliko ljubijo, ki se v ljubezni žrtvujejo. In vera spada v to trojico Božjih kreposti in je brez truda, odrekanja, pa tudi brez upanja in ljubezni, ni. Takoj mi je prišlo na misel tisto od prestavljanja gor - ta žena je to naredila, pa čeprav le v prispodobi.

    OdgovoriIzbriši
  3. Žena, ki jo opisuje evangelist je nekaj posebnega. Je dodatna potrditev, da Jezus ne pomaga vernim farizejem, pismoukom ali judom... Center njegovega dela so tedanji neverniki: družina rimskega stotnika in današnja žena. Apostole ne kliče v templju med bogoslužjem ampak med vsakodnevnim delom.

    Žena je bila iskalka. Nemirna. Čeprav ni vedela kdo je in kaj bo s tem Jezusom ni pustila pravilom, da bi premagali nad odnosom. Bila je nagrajena.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j