Naj se še tako prepričujemo, si nazadnje moramo priznati: danes so Jezusove besede res trde. Trde kot kamnito srce neusmiljenega mogočnika. Kaj se je zgodilo? Kje je tisti usmiljeni Jezus, ki sliši vse in takoj, brez pomišljanja, odpre svojo roko?
Zdi se mi, da takega Jezusa sploh nikoli ni bilo. Ne da ni bilo usmiljenega Jezusa, ampak da nikoli ni bilo naivnega Jezusa. In danes želi z nami to dokončno razčistiti. Bog ni avtomat, na katerega bi ob katerem koli času pritisnil in dobil, kar bi se ti zahotelo. Ob tem povsem brez zadržkov strinjajoč se prikimamo: »Seveda, Bog vsekakor ni avtomat.« A hitro pozabimo na to, ko doživimo neuslišanje v naših prošnjah. Zdi se nam, da smo ogoljufani. Zdi se nam, da je naše zaupanje v Boga prazno, še več, povsem nesmiselno. Da je Bog samo veliki slepar, ki samovoljno premika človečke kot majhne voščene figurice in se ob tem neizmerno zabava.
Mar se ni tako počutila tudi kanaanska žena? Da ti nekdo reče, da si kot pes, kaj bi storil?
Ni treba veliko pomišljati. Seveda bi se v svojem ponosu zadrl nazaj in užaljen odšel. Upravičeno. Večkrat doživimo tudi hujše stvari. Da smo psi, nam ne povejo z besedami. Povejo pa nam to dejanja, dogodki, življenje. Takrat je ključna naša reakcija.
Pravijo, da preživijo samo najmočnejši. Da gre za naravno izbiro. Tu se bom strinjal. V svoji veri preživijo samo najmočnejši. Drugače povedano: tisti, ki se zavedajo, da so šibki in zato naredijo še korak več. Vztrajajo.
Vera je namreč odnos. In za vsak odnos – tudi za tega – se je treba pošteno potruditi. Saj v odnosu tudi s svojimi najboljšimi prijatelji kdaj doživimo razočaranje in poraz. Pa vseeno ne odnehamo. To bi bilo neumno. Poskusimo še in še, v odnos vložimo vse svoje moči. Tako je tudi vera trpljenje, trud, vztrajanje, odpovedovanje. Bog želi, da vložimo v svoje prošnje, v svojo vero vse, kar imamo, in da v tem vztrajamo, kajti tako pokažemo, da nam je za nekaj res mar. Ljubezen je namreč potrpežljiva in vztrajna. Ker ve, kaj hoče in ji nič ni pretežko. Niti preseči samo sebe ali spustiti se pod samega sebe. Kot je to storila Kanaanka.
Mogoče bomo potem nekoliko bolje prenašali Božjo tišino in jo celo razumeli.
(P.S.: Vem, da zveni neumno, toda na nekaj podobnega me je spomnil ta del »Prijateljev«, ki sem ga objavil spodaj, v katerem se Ross spusti v še eno čudno avanturo in se gre zato, da bi pokazal, kako rad ima Emily, pretepat na rugby. Mogoče ni ravno enako, je pa lahko to izraz, kako veliko bi nekdo rad vložil v odnos. Hm ... bi se šel jaz pretepat, da bi moj prijatelj ozdravel od svoje bolezni?)
Zdi se mi, da takega Jezusa sploh nikoli ni bilo. Ne da ni bilo usmiljenega Jezusa, ampak da nikoli ni bilo naivnega Jezusa. In danes želi z nami to dokončno razčistiti. Bog ni avtomat, na katerega bi ob katerem koli času pritisnil in dobil, kar bi se ti zahotelo. Ob tem povsem brez zadržkov strinjajoč se prikimamo: »Seveda, Bog vsekakor ni avtomat.« A hitro pozabimo na to, ko doživimo neuslišanje v naših prošnjah. Zdi se nam, da smo ogoljufani. Zdi se nam, da je naše zaupanje v Boga prazno, še več, povsem nesmiselno. Da je Bog samo veliki slepar, ki samovoljno premika človečke kot majhne voščene figurice in se ob tem neizmerno zabava.
Mar se ni tako počutila tudi kanaanska žena? Da ti nekdo reče, da si kot pes, kaj bi storil?
Ni treba veliko pomišljati. Seveda bi se v svojem ponosu zadrl nazaj in užaljen odšel. Upravičeno. Večkrat doživimo tudi hujše stvari. Da smo psi, nam ne povejo z besedami. Povejo pa nam to dejanja, dogodki, življenje. Takrat je ključna naša reakcija.
Pravijo, da preživijo samo najmočnejši. Da gre za naravno izbiro. Tu se bom strinjal. V svoji veri preživijo samo najmočnejši. Drugače povedano: tisti, ki se zavedajo, da so šibki in zato naredijo še korak več. Vztrajajo.
Vera je namreč odnos. In za vsak odnos – tudi za tega – se je treba pošteno potruditi. Saj v odnosu tudi s svojimi najboljšimi prijatelji kdaj doživimo razočaranje in poraz. Pa vseeno ne odnehamo. To bi bilo neumno. Poskusimo še in še, v odnos vložimo vse svoje moči. Tako je tudi vera trpljenje, trud, vztrajanje, odpovedovanje. Bog želi, da vložimo v svoje prošnje, v svojo vero vse, kar imamo, in da v tem vztrajamo, kajti tako pokažemo, da nam je za nekaj res mar. Ljubezen je namreč potrpežljiva in vztrajna. Ker ve, kaj hoče in ji nič ni pretežko. Niti preseči samo sebe ali spustiti se pod samega sebe. Kot je to storila Kanaanka.
Mogoče bomo potem nekoliko bolje prenašali Božjo tišino in jo celo razumeli.
(P.S.: Vem, da zveni neumno, toda na nekaj podobnega me je spomnil ta del »Prijateljev«, ki sem ga objavil spodaj, v katerem se Ross spusti v še eno čudno avanturo in se gre zato, da bi pokazal, kako rad ima Emily, pretepat na rugby. Mogoče ni ravno enako, je pa lahko to izraz, kako veliko bi nekdo rad vložil v odnos. Hm ... bi se šel jaz pretepat, da bi moj prijatelj ozdravel od svoje bolezni?)
Vera je odnos. In bistvo krščanstva je odnos. Odnos med Bogom in človekom. To gre preko razodetja, ki se konkretizira v inkarnaciji (učlovečenje), da je lahko vsakemu človeku zelo blizu. Prav zato, ker govorimo na ravni odnosa, ni teologije, oblasti, priročnika... ki bi definiral mojo vero.
OdgovoriIzbrišiBog ni naiven - je pohujšljivo drugačen kakor si lahko mislimo. In ta misel mora sprožit v nas osnovno zaupanje, da nas On vedno čaka. Potrpežljivo. Očetovsko.
Včeraj sem na poroki sošolke razmišljal, ko sem pripravljal uvod v pozdrav miru, da se za širjenje nasilja in sovraštva ni treba ne vem kako truditi, se širi kar samo od sebe. Drugače je z mirom, ki je Božji dar, in ga dobijo le tisti, ki veliko ljubijo, ki se v ljubezni žrtvujejo. In vera spada v to trojico Božjih kreposti in je brez truda, odrekanja, pa tudi brez upanja in ljubezni, ni. Takoj mi je prišlo na misel tisto od prestavljanja gor - ta žena je to naredila, pa čeprav le v prispodobi.
OdgovoriIzbrišiŽena, ki jo opisuje evangelist je nekaj posebnega. Je dodatna potrditev, da Jezus ne pomaga vernim farizejem, pismoukom ali judom... Center njegovega dela so tedanji neverniki: družina rimskega stotnika in današnja žena. Apostole ne kliče v templju med bogoslužjem ampak med vsakodnevnim delom.
OdgovoriIzbrišiŽena je bila iskalka. Nemirna. Čeprav ni vedela kdo je in kaj bo s tem Jezusom ni pustila pravilom, da bi premagali nad odnosom. Bila je nagrajena.