Preskoči na glavno vsebino

Trde besede ... ali tišina?

Naj se še tako prepričujemo, si nazadnje moramo priznati: danes so Jezusove besede res trde. Trde kot kamnito srce neusmiljenega mogočnika. Kaj se je zgodilo? Kje je tisti usmiljeni Jezus, ki sliši vse in takoj, brez pomišljanja, odpre svojo roko?

Zdi se mi, da takega Jezusa sploh nikoli ni bilo. Ne da ni bilo usmiljenega Jezusa, ampak da nikoli ni bilo naivnega Jezusa. In danes želi z nami to dokončno razčistiti. Bog ni avtomat, na katerega bi ob katerem koli času pritisnil in dobil, kar bi se ti zahotelo. Ob tem povsem brez zadržkov strinjajoč se prikimamo: »Seveda, Bog vsekakor ni avtomat.« A hitro pozabimo na to, ko doživimo neuslišanje v naših prošnjah. Zdi se nam, da smo ogoljufani. Zdi se nam, da je naše zaupanje v Boga prazno, še več, povsem nesmiselno. Da je Bog samo veliki slepar, ki samovoljno premika človečke kot majhne voščene figurice in se ob tem neizmerno zabava.

Mar se ni tako počutila tudi kanaanska žena? Da ti nekdo reče, da si kot pes, kaj bi storil?

Ni treba veliko pomišljati. Seveda bi se v svojem ponosu zadrl nazaj in užaljen odšel. Upravičeno. Večkrat doživimo tudi hujše stvari. Da smo psi, nam ne povejo z besedami. Povejo pa nam to dejanja, dogodki, življenje. Takrat je ključna naša reakcija.

Pravijo, da preživijo samo najmočnejši. Da gre za naravno izbiro. Tu se bom strinjal. V svoji veri preživijo samo najmočnejši. Drugače povedano: tisti, ki se zavedajo, da so šibki in zato naredijo še korak več. Vztrajajo.

Vera je namreč odnos. In za vsak odnos – tudi za tega – se je treba pošteno potruditi. Saj v odnosu tudi s svojimi najboljšimi prijatelji kdaj doživimo razočaranje in poraz. Pa vseeno ne odnehamo. To bi bilo neumno. Poskusimo še in še, v odnos vložimo vse svoje moči. Tako je tudi vera trpljenje, trud, vztrajanje, odpovedovanje. Bog želi, da vložimo v svoje prošnje, v svojo vero vse, kar imamo, in da v tem vztrajamo, kajti tako pokažemo, da nam je za nekaj res mar. Ljubezen je namreč potrpežljiva in vztrajna. Ker ve, kaj hoče in ji nič ni pretežko. Niti preseči samo sebe ali spustiti se pod samega sebe. Kot je to storila Kanaanka.

Mogoče bomo potem nekoliko bolje prenašali Božjo tišino in jo celo razumeli.

(P.S.: Vem, da zveni neumno, toda na nekaj podobnega me je spomnil ta del »Prijateljev«, ki sem ga objavil spodaj, v katerem se Ross spusti v še eno čudno avanturo in se gre zato, da bi pokazal, kako rad ima Emily, pretepat na rugby. Mogoče ni ravno enako, je pa lahko to izraz, kako veliko bi nekdo rad vložil v odnos. Hm ... bi se šel jaz pretepat, da bi moj prijatelj ozdravel od svoje bolezni?)
Oznake:

Komentarji

  1. Aljoša16. 8. 08, 22:36

    Vera je odnos. In bistvo krščanstva je odnos. Odnos med Bogom in človekom. To gre preko razodetja, ki se konkretizira v inkarnaciji (učlovečenje), da je lahko vsakemu človeku zelo blizu. Prav zato, ker govorimo na ravni odnosa, ni teologije, oblasti, priročnika... ki bi definiral mojo vero.

    Bog ni naiven - je pohujšljivo drugačen kakor si lahko mislimo. In ta misel mora sprožit v nas osnovno zaupanje, da nas On vedno čaka. Potrpežljivo. Očetovsko.

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)17. 8. 08, 11:39

    Včeraj sem na poroki sošolke razmišljal, ko sem pripravljal uvod v pozdrav miru, da se za širjenje nasilja in sovraštva ni treba ne vem kako truditi, se širi kar samo od sebe. Drugače je z mirom, ki je Božji dar, in ga dobijo le tisti, ki veliko ljubijo, ki se v ljubezni žrtvujejo. In vera spada v to trojico Božjih kreposti in je brez truda, odrekanja, pa tudi brez upanja in ljubezni, ni. Takoj mi je prišlo na misel tisto od prestavljanja gor - ta žena je to naredila, pa čeprav le v prispodobi.

    OdgovoriIzbriši
  3. Aljoša17. 8. 08, 13:21

    Žena, ki jo opisuje evangelist je nekaj posebnega. Je dodatna potrditev, da Jezus ne pomaga vernim farizejem, pismoukom ali judom... Center njegovega dela so tedanji neverniki: družina rimskega stotnika in današnja žena. Apostole ne kliče v templju med bogoslužjem ampak med vsakodnevnim delom.

    Žena je bila iskalka. Nemirna. Čeprav ni vedela kdo je in kaj bo s tem Jezusom ni pustila pravilom, da bi premagali nad odnosom. Bila je nagrajena.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več