Nevihte so strup za strehe


Neprestano gibanje vode in zračnih tokov na Zemlji je krivo, da nevihte v našem življenju niti niso tako redek pojav, kot bi si človek želel. Nevihte so torej nekaj naravnega.

In čeprav se ob njih vsi držimo za glave, so nevihte na nek način tudi zelo pripravne, saj svojo močjo odstranijo vso nepotrebno navlako. Tako po njih ostane samo bistvo stvari ... in oseb. In hitro lahko vidimo, kaj je kdo pripravljen žrtvovati, kdo se boji in kdo ima upanje ... Zares, šele nevihta razodene prave vloge, razmerja in namene.

Nočem govoriti v šifrah. Levkemija, rak, stečaj, razpad zakona, prometna nesreča ... Takim in drugačnim nevihtam se ne morejo izogniti niti Gospodovi apostoli. Ne morejo se izogniti misli, da Boga ni. Oči postanejo motne, zakriva jih obsojanje človekovega pogleda. Niti Bog, ki pride po valovih, po nemogočem, je prikazen, utvara. Preveč nemogoče je, da bi skozi nevihto prihajal v naše življenje. Preveč nemogoče je, da bi prihajal skozi našo razgaljenost, skozi naše rane. In vendar stopa prav tam, ker ga lahko vidimo in čutimo samo tam: ne v moči potresa, silovitosti ognja in viharja, ampak v rahlem, ranljivem, neškodljivem šumljanju – na dnu naših obraznih poslikav.

Jaz in ti, oba bova stopila v to nevihto. Bova ravnala DRUGAČE od okolice? Bova sebi dala priložnost, da najdeva Boga v tem, kar ima množica za prikazen, za prazno utvaro, za opij? Bova dala sebi priložnost, da zakorakava po vodi, da narediva nemogoče – da sprejmeva svojo majhnost in nemoč kot izraz Božje moči?

Glej, hoditi po vodi je enako nemogoče kot imeti upanje in imeti pogum najti v sebi še zadnje drobce dvoma v življenje, ko je najhuje. A glej, tam je, prihaja po vodi, ponuja ti roko in pravi: »Pridi!«

Komentarji

  1. Da, Gospod vabi s tihim šumenjem. Tišina, ki pri Njem postane tihota je bogata mnogih šepetov in besed. Blaga in mirna, nam prinaša tisto povabilo, da mu sledimo v vsakdanjih viharjih. Noben premočen, noben prenevaren - ker je dobri Gospod z nami!

    OdgovoriIzbriši
  2. Zelo mi je všeč to razmišljanje. Zelo pomembno se mi zdi, da v vseh nevihtah življenja ostanemo odprti in se ne zapremo vase, ker se tako odpovemo Bogu in njegovi pomoči. Bistveno je, da se mu odpremo, ga priznamo in priznamo, da smo slabotni in, da ne moremo sami. Tudi Elija ni bil več tisti mogočni prerok kot nekoč, zato ga je Bog moral naučiti ponižnosti, da bi ga spet lahko slišal.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar