Preskoči na glavno vsebino

Nevihte so strup za strehe


Neprestano gibanje vode in zračnih tokov na Zemlji je krivo, da nevihte v našem življenju niti niso tako redek pojav, kot bi si človek želel. Nevihte so torej nekaj naravnega.

In čeprav se ob njih vsi držimo za glave, so nevihte na nek način tudi zelo pripravne, saj svojo močjo odstranijo vso nepotrebno navlako. Tako po njih ostane samo bistvo stvari ... in oseb. In hitro lahko vidimo, kaj je kdo pripravljen žrtvovati, kdo se boji in kdo ima upanje ... Zares, šele nevihta razodene prave vloge, razmerja in namene.

Nočem govoriti v šifrah. Levkemija, rak, stečaj, razpad zakona, prometna nesreča ... Takim in drugačnim nevihtam se ne morejo izogniti niti Gospodovi apostoli. Ne morejo se izogniti misli, da Boga ni. Oči postanejo motne, zakriva jih obsojanje človekovega pogleda. Niti Bog, ki pride po valovih, po nemogočem, je prikazen, utvara. Preveč nemogoče je, da bi skozi nevihto prihajal v naše življenje. Preveč nemogoče je, da bi prihajal skozi našo razgaljenost, skozi naše rane. In vendar stopa prav tam, ker ga lahko vidimo in čutimo samo tam: ne v moči potresa, silovitosti ognja in viharja, ampak v rahlem, ranljivem, neškodljivem šumljanju – na dnu naših obraznih poslikav.

Jaz in ti, oba bova stopila v to nevihto. Bova ravnala DRUGAČE od okolice? Bova sebi dala priložnost, da najdeva Boga v tem, kar ima množica za prikazen, za prazno utvaro, za opij? Bova dala sebi priložnost, da zakorakava po vodi, da narediva nemogoče – da sprejmeva svojo majhnost in nemoč kot izraz Božje moči?

Glej, hoditi po vodi je enako nemogoče kot imeti upanje in imeti pogum najti v sebi še zadnje drobce dvoma v življenje, ko je najhuje. A glej, tam je, prihaja po vodi, ponuja ti roko in pravi: »Pridi!«
Oznake:

Komentarji

  1. Aljoša11. 8. 08, 11:40

    Da, Gospod vabi s tihim šumenjem. Tišina, ki pri Njem postane tihota je bogata mnogih šepetov in besed. Blaga in mirna, nam prinaša tisto povabilo, da mu sledimo v vsakdanjih viharjih. Noben premočen, noben prenevaren - ker je dobri Gospod z nami!

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)11. 8. 08, 12:00

    Zelo mi je všeč to razmišljanje. Zelo pomembno se mi zdi, da v vseh nevihtah življenja ostanemo odprti in se ne zapremo vase, ker se tako odpovemo Bogu in njegovi pomoči. Bistveno je, da se mu odpremo, ga priznamo in priznamo, da smo slabotni in, da ne moremo sami. Tudi Elija ni bil več tisti mogočni prerok kot nekoč, zato ga je Bog moral naučiti ponižnosti, da bi ga spet lahko slišal.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več