Preskoči na glavno vsebino

Pismo Jožku Jorasu

Ko sem še vztrajal v zaplankanosti, sem tudi sam pomislil, da bi začel gladovno stavkati. Tudi jaz sem bil zato, da se naši ljudje končno domenijo, kje je meja. Kajti ta nedoločenost gre že čez vse meje! Mislil sem: »Mejo je treba enkrat določiti in pika! Da ne bo več prepirov in sprenevedanja. In da bo Jožko končno dobil, kar mu pripada.«

Pa sem se spremenil. Mogoče me je omehčala tako razširjena »šengenskost«, ki smo jo sprejeli z odprtimi rokami in zapornicami, ji nazdravljali s šampanjcem in jo blagrovali. Pa saj sploh ni treba več meje. Saj je moderno povedati, da so meje padle, da so se izbrisale oziroma da jih sploh več ni. Lahko gremo, kamorkoli hočemo, lahko gledamo, kar hočemo, lahko si oblačimo, kar hočemo, lahko živimo, kakor hočemo. In nihče nas ne nadzoruje. To je popolna svoboda! To je raj na zemlji!

Ljubim svobodo! Zato se ne vznemirjam za vsako figo – tudi če ni tako, kot bi moralo biti. Ti časi so mimo. Zdaj je drugače. Saj ni nič takega, če te otrok pri verouku potreplja po zadnjici. Tudi ne, če si oči napase na brhki mladenki, ki razkazuje svoje telo na velikih plakatih ob cesti. Nič od tega. Ljubim svobodo! Namesto verouka se usedem z njimi v senco, potem pa skupaj zapojemo katero od pesmi iz nanizanke Rebelde – vsi smo jih že tolikokrat slišali, da jih znamo na pamet.

Ne razumem ljudi. V Novi Gorici javkajo, ker »ni več meje«. Naenkrat je postalo življenje v »mladem mestu« izredno nevarno. Nikomur se ne zaupa več, vsak se boji in čimbolj zapira v svoje gnezdo. Pravijo, da so krivi nekateri, ki izkoriščajo »brezmejnost«. In ker ni več ograje, stopajo na prste sosedom.

»Zarukani ljudje! Kdo ima pravico, da mi postavlja meje? Lahko delam, kar hočem. To je demokracija. Nihče me ne bo ustavil,« si mislim, ko divjam po cesti, ker se mi mudi. Ob cesti pa sameva mehki prepričevalec: »Zakon omejuje, da varuje.«

Komentarji

  1. Nikoli ne bo jasne meje med zakonom, ki varuje in tistim, ki "varuje". Čeprav se v določenih primerih strinjam, da zares varuje, je treba zakone vedno znova prespraševati in dopolnjevati, da lahko ustrezno obravnavamo probleme v danem času in prostoru.

    Zapovedi pa so npr. veliko bolj dolgoročno nastavljene. Hecno se mi zdi, da samo 4. zapoved omenja, da se ti bo dobro godilo na Zemlji. Kaj za ostale ne velja? :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Kako so že rekli Rimljani: "Dura lex, sed lex." Naj bo torej zakon še tako neumen, se ga pač moramo držati, ker živimo v takem legalnem sistemu. Če se zakona ne držimo, pač sledi kazen. Morda je to nekoliko izven konteksta in bi se raje nanašal na zapisano.
    Naš dragi Jožko in njegovi tovariši bi radi publiciteto za vsako ceno in potem so važni samo oni. Majhni ljudje pa niso važni, vsaj v očeh javnosti ne. Vendar so veliko večji v Božjih očeh.
    In ti plakati, ki pohujšujejo male... ali ni Jezus rekel nekaj glede tega? Enkrat so že kršili zakone s temi plakati, vendar so kazni očitno premajhne.
    Ta anarhija je velik problem in bo treba kaj stori8ti glede tega, preden bo prepozno. Nekaj mora biti urejeno, da tudi ureja. Vedno smo svbodni znotraj nekih okvirjev, toda to nas izpolnjuje. V anarhiji svobode pa pravzaprav nismo več svobodni, postanemo sužnji. Temu sledi propad, zato pa je Gospod svojemu ljudstvu tudi dal zapovedi - da ne propade, temveč obstane.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j