Preskoči na glavno vsebino

Novo!

Naj si priznamo ali ne, vsi po vrsti smo obsedeni z jamranjem. Vsi nezadovoljni nad novostjo, vsi bi se vrnili nazaj, v dobre stare čase. Vsi bi radi spet privili v varno in toplo zavetje, ki se nam je zavleklo pod kožo in v katerem smo tako domači.

V našem svetu pa je vedno vse narobe. Otroci so razvajeni, mladina je brez vrednot, starši so neodgovorni, starejši nezadovoljni, duhovniki pasivni, vzgojitelji obupani, politiki podkupljivi, gospodarstveniki lakomni itn. Če človeka ne prime žalost, ga prime strah. In najboljše zdravilo za strah je jamranje. Čeprav vsi vemo, da to nikakor ne bo pozdravilo naših ran in našega sveta.

Naš svet, vključno z nami, potrebuje nekaj drugega. Nekaj, česar se tako krčevito otepamo. Naš svet, skupaj z nami, potrebuje nekaj novega. Novo svežino, zalet, elan. Naš svet potrebuje nov pogled, novo besedo, nove ljudi. Naš svet potrebuje Svetega Duha – večno novost, ki vse staro spreminja in preobrača.

Kako sveže je slišati apostole, ki stopijo v binkoštno jutro drugačni. Kdo bi prisluhnil jamranju, ki ga imamo iz dneva v dan dovolj. V njihovih ustih ni vzdihovanja, ampak spreminjanje, setev upanja - jezik, ki ga sliši in lahko razume vsak od nas. Stopili so v svet, v katerem je bilo ravno tako vse narobe – kot danes. In tudi mi bomo stopili v svoj narobe svet. Zakaj ne bi tudi mi stopili kot novi ljudje, ki ga želimo spremeniti – ne z revolucijo, ampak preprosto z drugačnostjo v svojem vsakdanu.

Marsikaj bo boljše že, če bomo prenehali z neprestanim kritiziranjem in bomo skušali dajati nove poglede, predloge, pobude. Če bomo iskali in našli v našem svetu tudi dobro. To ne pomeni, naj dajemo svetu potuho, ampak naj skozi dobre strani iščemo nove poti in režemo divje veje proč. V tem pa je tudi bolečina. Bolečina, ki je nujno potrebna za novost.

Tega se človek boji. Kajti kjer je novo, ni prostora za staro. Ni se kam opreti, mogoče je bloditi, ker je to svet, ki je ves neznan. Kako torej po njem hoditi s pogumom in neustrašenostjo? Nič drugače, kot so tistega jutra v jeruzalemski strah stopili apostoli: z opiranjem na zavest, da jim tudi smrt nič ne more.

Kjer pa ni strahu pred smrtjo, tam se rodi nov svet.

Komentarji

  1. Iskanje novega je človeška sila k napredku. Po eni strani bi pozdravil to "jamranje", ker ni samo cepivo proti strahu ampak je lahko tudi povod za izboljšanje. Če me materialni svet ne zadovolji in razočara potem se zatečem v duhovno sfero. Evo, čudovita prilika za krščanstvo, da nagovori izropanega posameznika in mu ponudi preobilje lepega in dobrega v skupnosti in v Kristusu. Kaj še čakamo torej?

    OdgovoriIzbriši
  2. ne vem, če je jamranje povod za izboljšanje ... kdor jamra, ponavadi bolj malo naredi ... samo vzdihuje, kako je hudo, v bistvu pa ni od tega nič. ne znotraj, ne zunaj.
    ker jamramo, ne zato, ker je nekaj narobe, ampak ker nam nekaj ne paše. tu pa ni prostora ne za Kristusa ne za skupnost. samo za mojo rit :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Kaj če "jamrača" kdo sliši in dobi iz tega povod za izboljšavo? Tudi to nesrečno bitje s t.i. kalimerovskim sindromom lahko pomaga k spremembi. Hujše od jamrača je tisti, ki se sprijazni s stanjem: apatija. Apatičnemu je vseeno. Šele to postane skrb za lastno rit: "karkoli, samo da mi drugi dajo mir!"
    Apatik ne išče niti novosti in niti duhovnosti.

    OdgovoriIzbriši
  4. Če bi jamranje imelo podnapise, bi to zgledalo najbrž tako :" Strah me je in sam/a sem". Pomeni, da te je strah lepih odnosov, ki ne rabijo ujetosti v občutke krivde, ampak le lepoto vere v to, da si vreden ljubezni in da tudi ti lahko ljubiš.
    Da si dovolj dober in vreden tak, kot si. Potem začneš spreminjat sebe in ne več sveta, sploh pa ne z jamranjem.
    To je moj pogled...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej