Naj si priznamo ali ne, vsi po vrsti smo obsedeni z jamranjem. Vsi nezadovoljni nad novostjo, vsi bi se vrnili nazaj, v dobre stare čase. Vsi bi radi spet privili v varno in toplo zavetje, ki se nam je zavleklo pod kožo in v katerem smo tako domači.
V našem svetu pa je vedno vse narobe. Otroci so razvajeni, mladina je brez vrednot, starši so neodgovorni, starejši nezadovoljni, duhovniki pasivni, vzgojitelji obupani, politiki podkupljivi, gospodarstveniki lakomni itn. Če človeka ne prime žalost, ga prime strah. In najboljše zdravilo za strah je jamranje. Čeprav vsi vemo, da to nikakor ne bo pozdravilo naših ran in našega sveta.
Naš svet, vključno z nami, potrebuje nekaj drugega. Nekaj, česar se tako krčevito otepamo. Naš svet, skupaj z nami, potrebuje nekaj novega. Novo svežino, zalet, elan. Naš svet potrebuje nov pogled, novo besedo, nove ljudi. Naš svet potrebuje Svetega Duha – večno novost, ki vse staro spreminja in preobrača.
Kako sveže je slišati apostole, ki stopijo v binkoštno jutro drugačni. Kdo bi prisluhnil jamranju, ki ga imamo iz dneva v dan dovolj. V njihovih ustih ni vzdihovanja, ampak spreminjanje, setev upanja - jezik, ki ga sliši in lahko razume vsak od nas. Stopili so v svet, v katerem je bilo ravno tako vse narobe – kot danes. In tudi mi bomo stopili v svoj narobe svet. Zakaj ne bi tudi mi stopili kot novi ljudje, ki ga želimo spremeniti – ne z revolucijo, ampak preprosto z drugačnostjo v svojem vsakdanu.
Marsikaj bo boljše že, če bomo prenehali z neprestanim kritiziranjem in bomo skušali dajati nove poglede, predloge, pobude. Če bomo iskali in našli v našem svetu tudi dobro. To ne pomeni, naj dajemo svetu potuho, ampak naj skozi dobre strani iščemo nove poti in režemo divje veje proč. V tem pa je tudi bolečina. Bolečina, ki je nujno potrebna za novost.
Tega se človek boji. Kajti kjer je novo, ni prostora za staro. Ni se kam opreti, mogoče je bloditi, ker je to svet, ki je ves neznan. Kako torej po njem hoditi s pogumom in neustrašenostjo? Nič drugače, kot so tistega jutra v jeruzalemski strah stopili apostoli: z opiranjem na zavest, da jim tudi smrt nič ne more.
Kjer pa ni strahu pred smrtjo, tam se rodi nov svet.
Iskanje novega je človeška sila k napredku. Po eni strani bi pozdravil to "jamranje", ker ni samo cepivo proti strahu ampak je lahko tudi povod za izboljšanje. Če me materialni svet ne zadovolji in razočara potem se zatečem v duhovno sfero. Evo, čudovita prilika za krščanstvo, da nagovori izropanega posameznika in mu ponudi preobilje lepega in dobrega v skupnosti in v Kristusu. Kaj še čakamo torej?
OdgovoriIzbrišine vem, če je jamranje povod za izboljšanje ... kdor jamra, ponavadi bolj malo naredi ... samo vzdihuje, kako je hudo, v bistvu pa ni od tega nič. ne znotraj, ne zunaj.
OdgovoriIzbrišiker jamramo, ne zato, ker je nekaj narobe, ampak ker nam nekaj ne paše. tu pa ni prostora ne za Kristusa ne za skupnost. samo za mojo rit :)
Kaj če "jamrača" kdo sliši in dobi iz tega povod za izboljšavo? Tudi to nesrečno bitje s t.i. kalimerovskim sindromom lahko pomaga k spremembi. Hujše od jamrača je tisti, ki se sprijazni s stanjem: apatija. Apatičnemu je vseeno. Šele to postane skrb za lastno rit: "karkoli, samo da mi drugi dajo mir!"
OdgovoriIzbrišiApatik ne išče niti novosti in niti duhovnosti.
Če bi jamranje imelo podnapise, bi to zgledalo najbrž tako :" Strah me je in sam/a sem". Pomeni, da te je strah lepih odnosov, ki ne rabijo ujetosti v občutke krivde, ampak le lepoto vere v to, da si vreden ljubezni in da tudi ti lahko ljubiš.
OdgovoriIzbrišiDa si dovolj dober in vreden tak, kot si. Potem začneš spreminjat sebe in ne več sveta, sploh pa ne z jamranjem.
To je moj pogled...