Preskoči na glavno vsebino

Novo!

Naj si priznamo ali ne, vsi po vrsti smo obsedeni z jamranjem. Vsi nezadovoljni nad novostjo, vsi bi se vrnili nazaj, v dobre stare čase. Vsi bi radi spet privili v varno in toplo zavetje, ki se nam je zavleklo pod kožo in v katerem smo tako domači.

V našem svetu pa je vedno vse narobe. Otroci so razvajeni, mladina je brez vrednot, starši so neodgovorni, starejši nezadovoljni, duhovniki pasivni, vzgojitelji obupani, politiki podkupljivi, gospodarstveniki lakomni itn. Če človeka ne prime žalost, ga prime strah. In najboljše zdravilo za strah je jamranje. Čeprav vsi vemo, da to nikakor ne bo pozdravilo naših ran in našega sveta.

Naš svet, vključno z nami, potrebuje nekaj drugega. Nekaj, česar se tako krčevito otepamo. Naš svet, skupaj z nami, potrebuje nekaj novega. Novo svežino, zalet, elan. Naš svet potrebuje nov pogled, novo besedo, nove ljudi. Naš svet potrebuje Svetega Duha – večno novost, ki vse staro spreminja in preobrača.

Kako sveže je slišati apostole, ki stopijo v binkoštno jutro drugačni. Kdo bi prisluhnil jamranju, ki ga imamo iz dneva v dan dovolj. V njihovih ustih ni vzdihovanja, ampak spreminjanje, setev upanja - jezik, ki ga sliši in lahko razume vsak od nas. Stopili so v svet, v katerem je bilo ravno tako vse narobe – kot danes. In tudi mi bomo stopili v svoj narobe svet. Zakaj ne bi tudi mi stopili kot novi ljudje, ki ga želimo spremeniti – ne z revolucijo, ampak preprosto z drugačnostjo v svojem vsakdanu.

Marsikaj bo boljše že, če bomo prenehali z neprestanim kritiziranjem in bomo skušali dajati nove poglede, predloge, pobude. Če bomo iskali in našli v našem svetu tudi dobro. To ne pomeni, naj dajemo svetu potuho, ampak naj skozi dobre strani iščemo nove poti in režemo divje veje proč. V tem pa je tudi bolečina. Bolečina, ki je nujno potrebna za novost.

Tega se človek boji. Kajti kjer je novo, ni prostora za staro. Ni se kam opreti, mogoče je bloditi, ker je to svet, ki je ves neznan. Kako torej po njem hoditi s pogumom in neustrašenostjo? Nič drugače, kot so tistega jutra v jeruzalemski strah stopili apostoli: z opiranjem na zavest, da jim tudi smrt nič ne more.

Kjer pa ni strahu pred smrtjo, tam se rodi nov svet.

Komentarji

  1. Iskanje novega je človeška sila k napredku. Po eni strani bi pozdravil to "jamranje", ker ni samo cepivo proti strahu ampak je lahko tudi povod za izboljšanje. Če me materialni svet ne zadovolji in razočara potem se zatečem v duhovno sfero. Evo, čudovita prilika za krščanstvo, da nagovori izropanega posameznika in mu ponudi preobilje lepega in dobrega v skupnosti in v Kristusu. Kaj še čakamo torej?

    OdgovoriIzbriši
  2. ne vem, če je jamranje povod za izboljšanje ... kdor jamra, ponavadi bolj malo naredi ... samo vzdihuje, kako je hudo, v bistvu pa ni od tega nič. ne znotraj, ne zunaj.
    ker jamramo, ne zato, ker je nekaj narobe, ampak ker nam nekaj ne paše. tu pa ni prostora ne za Kristusa ne za skupnost. samo za mojo rit :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Kaj če "jamrača" kdo sliši in dobi iz tega povod za izboljšavo? Tudi to nesrečno bitje s t.i. kalimerovskim sindromom lahko pomaga k spremembi. Hujše od jamrača je tisti, ki se sprijazni s stanjem: apatija. Apatičnemu je vseeno. Šele to postane skrb za lastno rit: "karkoli, samo da mi drugi dajo mir!"
    Apatik ne išče niti novosti in niti duhovnosti.

    OdgovoriIzbriši
  4. Če bi jamranje imelo podnapise, bi to zgledalo najbrž tako :" Strah me je in sam/a sem". Pomeni, da te je strah lepih odnosov, ki ne rabijo ujetosti v občutke krivde, ampak le lepoto vere v to, da si vreden ljubezni in da tudi ti lahko ljubiš.
    Da si dovolj dober in vreden tak, kot si. Potem začneš spreminjat sebe in ne več sveta, sploh pa ne z jamranjem.
    To je moj pogled...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n