Preskoči na glavno vsebino

Pismo Jožku Jorasu

Ko sem še vztrajal v zaplankanosti, sem tudi sam pomislil, da bi začel gladovno stavkati. Tudi jaz sem bil zato, da se naši ljudje končno domenijo, kje je meja. Kajti ta nedoločenost gre že čez vse meje! Mislil sem: »Mejo je treba enkrat določiti in pika! Da ne bo več prepirov in sprenevedanja. In da bo Jožko končno dobil, kar mu pripada.«

Pa sem se spremenil. Mogoče me je omehčala tako razširjena »šengenskost«, ki smo jo sprejeli z odprtimi rokami in zapornicami, ji nazdravljali s šampanjcem in jo blagrovali. Pa saj sploh ni treba več meje. Saj je moderno povedati, da so meje padle, da so se izbrisale oziroma da jih sploh več ni. Lahko gremo, kamorkoli hočemo, lahko gledamo, kar hočemo, lahko si oblačimo, kar hočemo, lahko živimo, kakor hočemo. In nihče nas ne nadzoruje. To je popolna svoboda! To je raj na zemlji!

Ljubim svobodo! Zato se ne vznemirjam za vsako figo – tudi če ni tako, kot bi moralo biti. Ti časi so mimo. Zdaj je drugače. Saj ni nič takega, če te otrok pri verouku potreplja po zadnjici. Tudi ne, če si oči napase na brhki mladenki, ki razkazuje svoje telo na velikih plakatih ob cesti. Nič od tega. Ljubim svobodo! Namesto verouka se usedem z njimi v senco, potem pa skupaj zapojemo katero od pesmi iz nanizanke Rebelde – vsi smo jih že tolikokrat slišali, da jih znamo na pamet.

Ne razumem ljudi. V Novi Gorici javkajo, ker »ni več meje«. Naenkrat je postalo življenje v »mladem mestu« izredno nevarno. Nikomur se ne zaupa več, vsak se boji in čimbolj zapira v svoje gnezdo. Pravijo, da so krivi nekateri, ki izkoriščajo »brezmejnost«. In ker ni več ograje, stopajo na prste sosedom.

»Zarukani ljudje! Kdo ima pravico, da mi postavlja meje? Lahko delam, kar hočem. To je demokracija. Nihče me ne bo ustavil,« si mislim, ko divjam po cesti, ker se mi mudi. Ob cesti pa sameva mehki prepričevalec: »Zakon omejuje, da varuje.«

Komentarji

  1. Nikoli ne bo jasne meje med zakonom, ki varuje in tistim, ki "varuje". Čeprav se v določenih primerih strinjam, da zares varuje, je treba zakone vedno znova prespraševati in dopolnjevati, da lahko ustrezno obravnavamo probleme v danem času in prostoru.

    Zapovedi pa so npr. veliko bolj dolgoročno nastavljene. Hecno se mi zdi, da samo 4. zapoved omenja, da se ti bo dobro godilo na Zemlji. Kaj za ostale ne velja? :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Kako so že rekli Rimljani: "Dura lex, sed lex." Naj bo torej zakon še tako neumen, se ga pač moramo držati, ker živimo v takem legalnem sistemu. Če se zakona ne držimo, pač sledi kazen. Morda je to nekoliko izven konteksta in bi se raje nanašal na zapisano.
    Naš dragi Jožko in njegovi tovariši bi radi publiciteto za vsako ceno in potem so važni samo oni. Majhni ljudje pa niso važni, vsaj v očeh javnosti ne. Vendar so veliko večji v Božjih očeh.
    In ti plakati, ki pohujšujejo male... ali ni Jezus rekel nekaj glede tega? Enkrat so že kršili zakone s temi plakati, vendar so kazni očitno premajhne.
    Ta anarhija je velik problem in bo treba kaj stori8ti glede tega, preden bo prepozno. Nekaj mora biti urejeno, da tudi ureja. Vedno smo svbodni znotraj nekih okvirjev, toda to nas izpolnjuje. V anarhiji svobode pa pravzaprav nismo več svobodni, postanemo sužnji. Temu sledi propad, zato pa je Gospod svojemu ljudstvu tudi dal zapovedi - da ne propade, temveč obstane.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej