Preskoči na glavno vsebino

Vse se začne nekje drugje

Preden se iz kupa peska, opeke, betona in še množice drugih stvari dvigne hiša, preteče mnogo, mnogo časa. Preden iz kupa celic nastane človek, še več. Mnogo več.

Ko pa človek vendarle zrase, hodi po svetu, po poteh, ki so prav tako mnogo časa rasle. In iskale smer svojega toka. Na njih išče in najde dragocenosti za svoje življenje, srečanja. In hodi skozi vasi in mesta in občuduje lepe stavbe in še lepše fasade, visoko se pneče loke in stebre.

Pot pa ni le sončna. In hiše, namenjene občudovanju, ob viharjih in nevihtah le malo koristijo. Ko si iščeš zavetje, je lepota premalo.

Ponavadi se v tistih dneh, ko škripljejo duri in se tresejo vogli, zamislimo, kje je sploh bistvo teh štirih sten in strehe nad njimi. In ugotovimo, da se oboje – ta hiša in življenje – začenjata povsem drugje. Nekje globoko pod nami, v temeljih.

Kmalu doumeš, da je pri hiši še bolj pomembno to, česar se ne vidi, kot to, kar je pred očmi. Enako z življenjem, enako s človekom.

Zdaj ti preostane le dvoje: strah ali zanesljivost. Odvisno od tega, na čem si gradil svojo hišo, svoje življenje. Gre za izbiro: cenejše ali dražje; hitro narejeno ali pridelano težko in s trudom; za lagodno ali težaško delo. Vse se začenja pri moji izbiri. Potem vse bolj ali manj hitro steče – v eno ali drugo smer.

Računica je tudi preprosta: če izbereš pesek, lagodnost, bo delo lažje in cenejše ... ter fasada lepša; če izbereš skalo, trdnost, trud, bo delo dražje in trdo, ljudem ne bo hiša kaj dosti privlačna. A prava vrednost hiše se pokaže v viharju in ne v soncu. Prava vrednost hiše ni v fasadi, ampak v temeljih.

Imaš izbiro: pametno izberi.

Imaš bogastvo: pametno ga vnovči.

Imaš življenje: dobro ga sezidaj.

Torej: tvoja denarnica ali srce? Lep avto ali zvest prijatelj? Močne ali tople roke?

Preden začneš, koplji globoko. Do dna srca.

Komentarji

  1. To si pa res lepo napisal! Te je veselje brat! A te lahko dodam med moje bloggerje? (saj v bistvu sem te že, samo iz vljudnosti sprašujem:D)
    Lp s štajerske

    OdgovoriIzbriši
  2. OOo! Presenečenje! V čast mi bo! Drgač pa ... a lahko tudi jst kaj tvojega preberem? ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Odlično razmišljanje. Marko, zelo so mi všeč tvoje misli in je res, da moraš kopati v dno srca.
    Ampak na dnu srca je marsikaj, česar se lahko ustrašimo ali ne maramo.

    OdgovoriIzbriši
  4. Zelo lepa in nagovorljiva nedeljska misel. Današnji človek se vse prepogosto odloča za lažjo pot, ne gradi pa na zdravih temeljih. Raniero Cantalamessa v knjigi "Marija, ogledalo Cerkve" pravi, da lahko storimo duhovni splav, če hišo gradimo na pesku, v nasprotnem primeru pa lahko vsak od nas postane "Božja mati", če se drži Kristusovih besed.

    OdgovoriIzbriši
  5. Moji blogi sicer niso tako razmišljujoči:) Vabilo pa že imaš! LP

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j