Preskoči na glavno vsebino

Kako se je odpel Eurosong 2008


Odpel se je. Ali se je lepo, dobro in kvalitetno odpel, pa niti ne bom rekel, ker bi imel vsak dovolj komentarjev na to. Da naslednjo leto potujemo v Moskvo, niti ni tako presenečenje. Vsaj po stavnicah in napovedih sodeč. Je pa dejstvo, da ni zmagala najboljša pesem (kot je bilo to lani). Včeraj sem se s kolesom vozil po Gorici (v Italiji) in mimo mene je drvel avto slovenske registracije, skozi okno katerega je odmevala "My secret combination" grške Kalomire. Očitno se je tretjeuvrščena bolj prijela ušes. Tudi mojega srca ... :)

Ampak sovjetski blok je bil letos pač premočan. Kako sklepam na to? Ker je v prvem polfinalu Rusija zasedla "samo" tretje mesto. Pred njo sta bili Armenija (2.) in ... seveda Grčija. Ampak ni kaj. Ruski vpliv je bil letos premočan. Morda bo naslednje leto drugače. Bolj ... evropsko - če bo to sploh še kdaj. Priseljenci iz vzhodnih dežel pač postorijo marsikaj - tudi da je Evropi všeč nekaj, kar se ji ni zdelo, da ji je.

Po pevskih sposobnostih je seveda prednjačil Izrael s fantastičnim pevcem. Ne bi se jih smeli sramovati tudi v Albaniji in na Portugalskem. Tem je za kako višje mesto na Eurosongu zmanjkalo - ne bolj suvereno nastopanje, tudi ne nastopaštvo - ampak nekoliko mikavnejša podoba. Spomnim se npr. Hari Mata Harija, ki je s svojo "Lejlo" posegel kar po tretjem mestu, pa Joksimovića z "Lane moje" kar po drugem - oba z dobrim glasom in prepričljivim nastopom ter - zanimivo - z umirjeno skladbo.

Naš tabor spet v solzah ... za šest točk v polfinalu nam je zmanjkalo. Rebeka razočarana in poklapana, vsi se spet držijo za glave in majejo, kaj sploh zapravljamo denar za take stvari. Ko pa se prižgejo luči v Beogradu, je tam vedno pol Slovenije (če ne več). Mit Eurosonga ostaja. Živi. In bo ostal trdno zasidran v zavesti Evrope. Tudi če stokamo, "kam vse to pelje" in "ali lahko pademo še nižje". Nikakor, dragi moji. Smo natanko tam, kjer smo želeli sami biti. Eurosong je tako kot vse ostalo tudi otrok našega časa. In par zares lepih skladb mi daje pogum in upanje, da se morda tudi glasbeno Evropa počasi pobira. Da smo začeli s samorefleksijo in da je to resen opomin našemu ustvarjanju, da vendarle JE pomembno, da na odru ni samo "najlepša v deželi tej", da Evropejci vendarle ne gledajo samo nog, ampak tudi jezik (pa si to razlagajte po svoje ...)

Meni ostaja material za prepevanje vsaj do zime, ko se "cirkus" začenja znova. In spet bo lepo. Spet bomo imeli o čem govoriti, spet bodo kosti za obiranje. Jaz pa se bom muzal in si v mislih spet potrjeval: "Kako ga potrebujemo, ta Eurosong ... Opljuvan, pa vendar ne moremo brez njega :) ... "

Nasvidenje od 12. do 16. maja 2009 v Moskvi!

P.S.: celostno bi po svojem okusu prvih deset mest postavil takole:
(dejanska uvrstitev v oklepaju)

1. Grčija (3.)
2. Armenija (4.)
3. Gruzija (11.)
4. Izrael (9.)
5. Hrvaška (21.)
6. Švedska (18.)
7. Francija (19.)
8. Ukrajina (2.)
9. Norveška (5.)
10. Srbija (6.)

Komentarji

  1. Ja, glede na tvojo strast je tudi prav, da pokomentiraš ta cirkus. Dejstvo pa je, da se je treba tako ali drugače tudi znajti (npr. s Plošenkom, ki drsa naokoli). Zdolgočaseni Evropejci očitno potrebujejo stalnih provokacij in paše za svoje oči. Osebno mislim, da mora glasba nadgraditi besedilo - pomeni, da mora to biti nekaj vrhunskega, sporočilnega. Da pa smo Slovenci del Balkana, pove tudi naš glasbeni okus - vsaj deloma (grška skladba, srbska...).

    OdgovoriIzbriši
  2. O tem, koliko smo Slovenci del Balkan morda bi bilo primerno vprašati kakega geografa ali študenta FDVja. Vsekakor je veliko Balkana v Sloveniji. In to je drugi vidik za razlago določenih okusov (in pojavov, ki nastanejo).
    Verjetno kdo pričakuje od tega glasbenega tekmovanja neko raven ali kvaliteto; v ušesa bo Eurosong vstopil, ko bodo skladbe preproste in bodo pisane za gospodinje ali študente in ne za strokovne žirije.
    Mislim, da ostaja še vedno veljaven rek:
    ...je zarukano ma je ljudsko!

    OdgovoriIzbriši
  3. Torej bomo prepustili da nas povsem zasujejo harmonike in nedeljska goveja "župa" samo zato, ker je ljudska??? Ali ljudi ni potrebno izobraževati tudi v tej smeri ločiti kvaliteto od blefa? Potem smo vsi zgrešili bistvo. Potemtakem bo na vsaki vaški veselici odmevala samo "Ne grem na kolena"...? Ker je to pač ljudsko... Tudi "raja" si zasluži kaj boljšega od pihljajočih in migetajočih bivših misic. Ne govorim tja v tri dni, govorim kot profesionalec. Potem ne bo v izobraževalnem sistemu nobene kvalitetne glasbe več. Otroci tako spadajo med "rajo", zakaj jih potem mučijo s klasiko. Harmoniko gor, razliko med valčkom in polko, prave plesne korake in tako smo v dveh urah predelali snov za "rajo". Prosim, ljudje niso bedasti. So le toliko, koliko jim mediji naložijo... zeuz

    OdgovoriIzbriši
  4. Zeuz,
    nisem mislil "poneumljanje" ljudi z bivšimi miss-icami ampak glasba, ki bo spevna in ne neumna. Ljudske pesmi (ne "goveje") so del neke tradicije, nekega naroda in tako - verjetno - tudi Eurosong poskuša skovati neke "euro-ljudske" pesmi. No, nisem strokovnjak in o glasbi vem zelo zelo malo. Da, v šolah bi lahko bil pouk boljši in posledično bi lahko profesorji ali učni programi predstavili tudi take (Eurosongu podobne) moderne glasbene toče. Pišem pa kot poslušalec in, moram priznati, kot nekdo, ki so mu ponudili bolj slabo glasbeno vzgojo. Vendar prav zato sem iskalec tiste glasbe, ki se bo odlikovala po kakovosti in hkrati po "uporabnosti" v mojih ušesih.

    OdgovoriIzbriši
  5. Ja, to je še kako res, da glasba v vzgoji nima več svojega mesta. To je zelo slabo, morda celo katastrofalno, če gledamo, kam nas je to pripeljalo. Kakor na marsikaterem področju, se je tudi na glasbenem raven spustila zelo, zelo nizko. Rešitev ni ne žirija ne televoting, ampak srčika problema tiči nekje drugje - mislim, da prav v pomanjkanju glasbene vzgoje. Vse to spada v kategorijo lepote in, podobno kot pri vsej lepoti, lahko pride - dejansko prihaja - do lažne lepote. Tudi glasba ni izjema.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej