Po Jezusovem vnebohodu so apostoli naenkrat spet ostali sami. Prišli so v podobno situacijo kot po velikem petku. Resda vedo, da Gospod živi, a ga spet ne vidijo več.
Če to prevedemo v “danes”: končno mislimo, da smo se odločili prav, da nam gre, pa spet ostanemo sami in nebogljeni. Kot bi nam Bog hotel obrniti hrbet. Zakaj?
Odgovor, kot ga vidim sam, se skriva v podobi očeta. Jaz ga vidim, kako me uči voziti kolo. Gre za menoj. Drži me za sedlo in me prepričuje, da se mi ne more nič zgoditi, ker je on tu, da me pazi. In grem, samozavestno poganjam kolo naprej. Potem se želim pohvaliti. In ne dobim odgovora. Očeta ni več zadaj, oziroma je, zelo zadaj. Jaz pa sam na kolesu ... in znam voziti. Ne da bi me držal.
Je šlo za očetovo prevaro? Seveda ne. Prišel je le čas, da se naučim živeti sam, s svojimi koraki in s svojimi močmi. Nastopil je čas, da kristjan pokaže, da se je odločil biti kristjan – in da to želi biti v lepih in težkih trenutkih. Da, tudi takrat, ko se čuti sam.
Tu ni nikakršnega zapuščanja. Tu ni obračanja hrbta. Jezus je naučil svoje učence voziti kolo, zdaj pa jih izpušča in jim pusti, da vozijo sami. Morajo pa se v svojih potovanjih naučiti najti Boga. Morajo vedeti, kam naj pridejo s svojim kolesom.
In kako vem, da ni zapuščanja? Ker mojega kolesa sicer nihče ne drži zadaj, se pa pelje vštric. In mi pravi za pot. Moj prijatelj.
Če to prevedemo v “danes”: končno mislimo, da smo se odločili prav, da nam gre, pa spet ostanemo sami in nebogljeni. Kot bi nam Bog hotel obrniti hrbet. Zakaj?
Odgovor, kot ga vidim sam, se skriva v podobi očeta. Jaz ga vidim, kako me uči voziti kolo. Gre za menoj. Drži me za sedlo in me prepričuje, da se mi ne more nič zgoditi, ker je on tu, da me pazi. In grem, samozavestno poganjam kolo naprej. Potem se želim pohvaliti. In ne dobim odgovora. Očeta ni več zadaj, oziroma je, zelo zadaj. Jaz pa sam na kolesu ... in znam voziti. Ne da bi me držal.
Je šlo za očetovo prevaro? Seveda ne. Prišel je le čas, da se naučim živeti sam, s svojimi koraki in s svojimi močmi. Nastopil je čas, da kristjan pokaže, da se je odločil biti kristjan – in da to želi biti v lepih in težkih trenutkih. Da, tudi takrat, ko se čuti sam.
Tu ni nikakršnega zapuščanja. Tu ni obračanja hrbta. Jezus je naučil svoje učence voziti kolo, zdaj pa jih izpušča in jim pusti, da vozijo sami. Morajo pa se v svojih potovanjih naučiti najti Boga. Morajo vedeti, kam naj pridejo s svojim kolesom.
In kako vem, da ni zapuščanja? Ker mojega kolesa sicer nihče ne drži zadaj, se pa pelje vštric. In mi pravi za pot. Moj prijatelj.
Ja, se strinjam s to čudovito priliko. Sam sem v življenju večkrat rekel in si predstavljal, da je le-to podobno kolesarskemu tekmovanju, kot recimo Giro ali Tour, kjer vozimo etape in zmagujemo, ali tudi ne. Razlika je le v tem, da nas Gospod na koncu ne bo presojal po tem, koliko etap smo dobili, ampak mu bo važno le, da smo se potrudili in prišli do cilja - z lastnimi močmi in Njegovo pomočjo. On nas je najprej naučil voziti kolo, nas navdušil za to dirko življenja, nam pokazal pot, nas v Duhu na tej poti spremlja, poleg Njega me na poti spremljajo in bodrijo tudi mnogi navijači. Nenazadnje pa nas z nasmeškom na obrazu pričakuje na cilju. In ni sam - tam je množica tistih, je vseskozi držala zame - zdi se mi kot nepregledna vojska. Še bi lahko nadaljeval, saj ni težko, če si znamo živo predstavljati. Pa je spet na delu On :)
OdgovoriIzbriši