Preskoči na glavno vsebino

Ali Bog dobro sliši?


V petek zvečer sem bil deležen posebnega trenutka. Medtem ko sem poslušal »Hčer sionsko« na internetnem klepetu, sem si osvežil vero. Po debati, kako ji gre vse narobe, je rekla nekako takole:

»Bog je samo za nekatere ljudi, če res obstaja; kot npr. pri učiteljih: eni otroci so jim bolj antipatični, enako je pri Bogu, zame Boga ni. Jaz v nič ne verjamem, če bi bil res Bog in pošten, na tem svetu ne bi bilo takšne razlike med ljudmi. Ko sem poslala kako prošnjo, preden sem dobila odgovor sem si rekla, o Bog, da bi le dobila službo pa vedno nič, nič in nič. Zato tudi v NIČ ne verjamem.«

»Aha, razumem,« sem dejal, »tvoj bog je avtomat. Pritisneš in dobiš pločevinko.«

Mi znate vi razložiti, kaj pomeni, da te Bog zapusti? Pozabi nate, ker ima preveč drugih opravil? Ker rešuje krizo na Kosovu in atomske konice v Iranu? So bolj pomembne od mene? Kaj pa moja služba, otroci, šola? Kaj pa moja bolezen? Ali ga rak še ne bo prepričal, da se vendarle spomni name?

Tako gre toliko in toliko »vernikov« po gobe. Bog ne sliši, se pravi – ni ga. Če bi bil Bog pravičen, potem bi me slišal in mi pomagal. Kako lahko reče: »Jaz te ne bom pozabil, tudi če bi te mati pozabila«?

V resnici se zgodba o tem začenja mnogo prej, preden smo v stiski. Takrat, ko prvič slišimo: »Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli« (Mt 6,25). A naše misli so drugje. Tam nekje se ustavijo, pred policami in izložbami trgovin, pred tehtanjem, za kaj je vredno porabiti svoj čas; ustavijo se pred otroškimi očmi, pred tresočo roko starca; ustavijo se, mi pa hitimo naprej v skrbi. Ne računamo več na druge(ga), vse zmoremo sami.

Dokler ne pridemo pred stvar, ki nas presega. Takrat je na vrsti Bog – oddelek za posebne primere. In ker ga nismo poslušali, ga ne poznamo in ne razumemo, zakaj se nam kaj dogaja. Boga ne razumemo, ker ne razumemo sebe. Ne razumemo, da je edina stvar, ki naj nas skrbi, iskanje Božjega kraljestva in njegove pravičnosti. Drugače povedano: iskanje poti k sebi in s tem k Bogu; razvijanje tega, kar sem; rast v notranjem svetu.

Ne bom rekel, da se ob taki skrbi ničesar slabega ne pripeti. Razlika je samo v tem, kako stvar razumemo: da nas je Bog zapustil ali da nam daje namig ali priložnost za spremembo smeri.

Kaj torej pomeni, če me Bog zapusti? Da sem ga verjetno preslišal. Da sem iskal narobe stvar. Da sem iskal svet, ne pa srca. Alarm! Pot je napačna. Računam samo nase. Poziv, naj Ga pokličem in povprašam, ali ima še kaj prostora v svojem nahrbtniku.

Komentarji

  1. Pozdravljeni!
    Jaz sem popolnoma enakega mnenja, kot ta ''hčer sionska'', če bog obstaja, je res samo za nekatere ljudi. Vsi govorijo, da za vse stvari je kriv samo človek...ampak vsega pa človek ni kriv, kdo je kriv, da se rodi otrok s Downov sindromom,ki v življenju ni storil niti enega greha in ko prijoka na svet je že kaznovan za vse življenje-ZAKAJ to bog dopušča?? Ko se zgodi prometna nesreča, ponavadi umre oseba, ki ni zakrivila nesreče -ZAKAJ to bog dopušča???
    Nihče ne ve a Bog sploh obstaja, koliko jih je eden, dva, mogoče celo 100 in če res obstaja, zakaj trpijo nedolžni, zakaj imajo nekateri veliko denarja, nekateri umirajo od lakote...ZAKAJ to bog dopušča, zakaj???
    Zakaj nismo vsi enaki, zakaj nimamo vsi enake možnosti, zakaj so razlike med ljudmi že ko se rodijo???
    Če je res bog, je le samo za nekatere ljudi in tudi ''dobro sliši'' njihove želje!!!

    OdgovoriIzbriši
  2. Ker Bog dopušča človeško svobodo. In njegovo odločitev, da dela dobro ali slabo. (Svododa ... ima dobre in slabe strani. Kakršna že je, smo zanjo odgovorni.)
    Zato bi bil Bog diktator, če bi posegal v dogajanje med menoj in teboj. Če v nesreči umre nedolžni, je za to Bog kriv? Se je on zaletel? Ah ne, On je kriv, ker se je nekdo napil in šel za volan ... On je kriv, ker je nekdo prehitro vozil. In ja! Moral bi ubiti tistega, ki je kriv. Da bi plačal za to. (Hm, morda pa ostaja ta krivi voznik zato tu, da bi postal boljši ...) Toliko o nesrečah in o trpljenju nedolžnih, ki si ga povzročamo kar sami. Glede downovega sindroma pa - tudi na naši strani je krivda (Pojavnost bolezni je med 1/800 in 1/1000 porodov. Pojavlja se pri vseh rasah. Verjetnost, da bo otrok imel Downov sindrom, znatno narašča s starostjo nosečnice. Pri nosečnicah, starih 20-24 let, je verjetnost okoli 1/1490, medtem ko je pri 40 letih že 1/60 in pri 49 letih 1/11. več o tem na http://sl.wikipedia.org/wiki/Downov_sindrom). Sicer pa: kdo pravi, da je tak otrok za kaj kaznovan oz. za kaj prikrajšan? Poznam kar nekaj ljudi s to boleznijo, pa lahko mirno rečem, da so veliko bolj srečni od mnogih drugih otrok, s katerimi je zdravstveno vse v redu. Ne moremo soditi, kako je s človekom. To ve samo on sam.

    Ali Bog obstaja ali ne, o tem pa sploh ne morem debatirati. Ni stvar, da bi vedel. Ker Bog ni dokazljiv (drugače ne bi bil Bog, če bi ga pa lahko s svojim znanjem vklenil v svojo glavo.) Ali je ali ga ni, je samo stvar moje vere. In hvalabogu zanjo: mnogokrat mi je že pokazala žarek upanja v breizhodnosti. To pa je za vse ljudi, kajne? Ne samo za nekatere, ker vsi pridemo kdaj v tako stanje.

    OdgovoriIzbriši
  3. Vi ste duhovnik in ste vzgojeni v tem, da verujete v boga. Nekateri nismo oz. smo nekoč verovali v boga, a zaradi trpljenja v življenju, ne verujemo več. Kako naj človek veruje v boga, če pa vidi kakšne so razlike na svetu, v vojnah umirajo nedolžni, otroci umirajo od lakote, v nesrečah umirajo nedolžni, revni družini se rodi bolan otrok…Ko reven človek, ki nima kaj jesti, prosi boga, naj se ga usmili, naj mu da malo denarja za kos kruha…a nič, njega bog ne sliši, ko pa prosi bogataš boga, dobi pa še denarja, avto, hišo s bazenom.
    Vsak človek v nekaj veruje, vi v svojega boga, nekdo časti Alaha, Budo, nekateri celo Presleya, vinsko trto, nekateri pa v nič in jaz v NIČ ne verujem. Pa lep dan vsem skupaj.

    OdgovoriIzbriši
  4. Pa še to sem pozabila glede nesreč: tisti, ki zakrivi nesrečo, ostaja na svetu, da se poboljša??? Ma prosim vas no, kaj pa človek, ki zarad njega umre ali ostane na vozičku,kaj pa njegova družina, ki trpi ob izgubi ljubljene osebe, tisti, če bi bil bog nikoli nebi dopustil, da bi nedolžen umrl - NIKOLI, a seveda človek je kriv, da je šel na cesto z avtom in, da je bil tisti trenutek tam z avtom, ko je npr: drugi voznik v pijanem stanju prehitaval v škarje.Jaz še danes trpim zaradi izgube ljubljene osebe, ki je umrla nedolžna, zaradi druge osebe in ta oseba, ki je zakrivila nesrečo, si je ustvarila družino, čeprav ga vest peče - če ga sploh peče, je živ - ŽIVI, moja ljubljena oseba pa NE in nikoli NE BO!!!!

    OdgovoriIzbriši
  5. Tadeja!!!!
    Moje besede so: Mogoče je bolje, da ljubljena oseba umre, kot pa, da živi in jo vseeno izgubiš in ko te pokliče, njegove besede ranijo tvoje srce!!

    Lee

    OdgovoriIzbriši
  6. Žal mi je za vse, katerim sega življenje samo do groba. Res je hudo, če po smrti ostane samo grob in nič drugega. Čas za razmislek, ali je sploh kaj na tem "posmrtnem življenju". Drugače je res hudo.

    In očitno izgleda, kakor da jaz podpiram vse, kar je slabega, in vse, ki naredijo nekaj slabega. Nikakor. Tudi nočem nobenega silit, naj veruje, v kogar jaz verujem. Kritiko pa vseeno lahko napišem. V razmislek. Kajti draga "Tadeja" in "Lee", še vedno mislimo, da je Bog avtomat in da bi moral vse, kar si zaželimo, takoj dati. Jaz verujem v Boga, ki mi bo naklonil to, za kar On ve, da najbolj potrebujem, ne pa to, kar jaz mislim, da potrebujem. Kolikokrat sem že videl, da je bilo bolje tako, kot se je zgodilo, kot pa tako, kot sem si želel, da bi se. Seveda gre lahko tudi proti temu ogrooooomno ugovorov, ampak - saj ne moremo vedeti, kako bi bilo, če bi se odvilo drugače. Mogoče bi bilo za drugega in za nas slabše ... ampak na to ne pomislimo. Mi imamo seveda vedno prav. Mi se ne moremo motiti.
    In tu, pri naši trmi, se začne in konča naša vera. Samo za to gre.

    OdgovoriIzbriši
  7. Ne, ne mislimo, da je bog avtomat, jaz ne prosim za materializem,denar, avto...nikoli nisem, meni je bila odvzeta ljubezen,ki mi je pomenila največ v tem življenju, njega več ni,ostal je samo grob oz. zemlja, jaz nimam nič od te zemlje, moj otrok nima nič od te zemlje, on potrebuje očeta ne zemlje. Bog ga je vzel k sebi, mojemu otroku vzel očeta, tistemu, ki ga je ubil naklonil družino, otroke, kaj imam jaz??? ZEMLJO, je ne rabim, hočem njega!!

    OdgovoriIzbriši
  8. Zame je Bog VINSKA TRTA in HMELJ


    Jožica in Peter

    OdgovoriIzbriši
  9. Jošica in Peter.to pa ni lepo kar pišeta jas verjujem v boga velikokrat me je rešu iz zagate, tadeja pač usoda je bila da je partner odletu v nebesa zakaj to sam bog ve,mogoče je bolje tako,saj sreča čaka dlrugje te.raje pozabi in živi naprej življene in se posveti svojmu otroku,on rabi materjo in z njo očeta, Lee jas osebno mislm da je res boljš celo velikokrat da umrejo človeki. rimar sate pa mislim da sva istega mišlenja, tudi jaz sem zelo veren človek, velikokrat sem celo pomislil da bi šel tudi jas za teologa, vera me iz dan v dan bolj zanima in slišim božji glaz. Bog z Vami in mir v srcu Andrej

    OdgovoriIzbriši
  10. jaz sem atist in tud jaz častim nekoga, tudi jaz imam svojega boga, zame je bog pravzaprav boginja dolgonoga dolgolaska in %(promili),brez veze tu debatirat,zakaj bog ne posluša,ne uresniči želj, se je kdo vprašal, da je mogoče gluh!!!??? dio bono,vsak naj časti tistga k'mu paše, konc debate!!!!!!!!!!
    In ti Andrej, preden ko greš teologijo študirat, se nauči pravilno slovnično pisat.

    OdgovoriIzbriši
  11. V takih situacijah se marsikomu postavlja vprašanje o obstoju Boga. Tu pa govorimo o točno določenem Bogu, ne pa o določenih fetiših in bogovih, govorimo o Bogu Abrahama, Izaka in Jakoba, če rečemo s Pascalom. Če ostanemo pri Pascalu, je on stavil na Boga in se mu je obrestovalo - druga možnost je samo nič, ki je, kakor je Marko rekel, zelo žalostna in tudi nelogična. Tudi sam sem stavil na Boga in s tem na posmrtno življenje. In nič ni nesmiselno, ampak je popolnoma smiselno, tudi to, da Bog koga kdaj vzame od nas. Vem, bolečina je težka, vendar je treba iti naprej in nehati misliti le nase, kar se v bolečini zgodi - zapremo se v svoj oklep. Toda prav tu je tista čudovitost, da Bog sliši naš jok, našo bolečino... Problem je v tem, da Bog sliši, najbolje sliši (tudi svojega Sina je ne samo slišal, ampak je sotrpel z njim na križu), vprašanje pa je, ali mi slišimo njega? Ali si ga sploh želimo slišati? Lahko ga preglasimo s svojimi nezaslišanimi in mnogokkdaj egoističnimi prošnjami, lahko pa se potrudimo in prisluhnemo njegovi Besedi. Ne strinjam se s teboj, gospod "linga", da ni tu nikakršne debate več, saj gre tu za tako pomembna vprašanja, da si jih moramo vedno znova zastavljati. Če si ti Boga že pokopal, pa za druge ni tako, ampak se želimo spraševati in želimo iskati Boga in njegovo navzočnost. Pa tudi glede tvoje prevzvišene slovnice bi se dalo reči kako besedo.

    OdgovoriIzbriši
  12. Andrej!!!!
    Jaz nism boga pokopal saj sem napisu, kdo je zame bog oz. boginja,vsak naj časti, veruje v kar mu paše - konc debate!!!

    OdgovoriIzbriši
  13. ANDREJ pravi:''ampak je popolnoma smiselno, tudi to, da Bog koga kdaj vzame od nas'' to so besede nekoga, ki ni občutil strašansko bolečino, ki traja in traja in ne popusti, ki ni šel s 2. mesečnim otrokom na pogreb,ki ni na pogrebu niti ene solze potočil in, ki ga je naslednji dan zvilo, da so mu lile in lile solze. ''Je treba iti naprej''vsak gre, ker mora, ampak s bolečino, kolikokrat s solzami v očeh. Jaz ne mislim nase, mislim na svojega otroka in kaj mu bom rekla, ko me bo vprašal za očeta??
    ''ah sinek, bog ga je vzel k sebi, nič se ne sekiraj, ker nimaš očeta in ker ga NIKOLI ne boš poznal, ker te NIKOLI ne bo poljubil za lahko noč, NIKOLI prebral pravljice''Zaradi trplenja v življenju veliko ljudi ''pokoplje boga''

    OdgovoriIzbriši
  14. Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  15. Gospod Andrej, glede moje slovnice, mislim, da je precej boljša od tvojega soimenjaka! Jaz sem kmet in po kmečko pišem.
    Tu pa vidim,da nism edini,ki sem boga pokopal!!!!!

    OdgovoriIzbriši
  16. Najprej je besede treba obravnavati znotraj sobesedila, ne pa jih iz le-tega iztrgati, saj izgubijo na smislu in sporočilnosti. Nima pa smisla komurkoli nekaj dopovedovati (kar niti ni bil moj namen), če nekdo ni odprt za pogovor. Res je, strinjam se, da mnogo ljudi pokoplje Boga zaradi življenjskih udarcev, eden od teh ljudi ste očitno tudi Vi. Marko nikakor ni bil vzgojen, da veruje v Boga, sicer bi ga tudi on že kdaj pokopal, če ga količkaj poznam. Problem je, draga komentatorja, da vidva vero v Boga drugim dopuščata le na deklarativni ravni. Vprašanje, ki ga zastavljam je, ali torej smem verovati v Boga? Če stega Vi pokopali, ga jaz nisem. Poleg tega pa tudi niste povedali v katerega Boga ne verjamete, za razliko od Marka in mene, ki sva jasno izrazila, v katerega Boga verujeva.

    OdgovoriIzbriši
  17. Aja, predvidevam, da je tisti drugi Andrej iz kake Latinske Amerike, zato ima težave s slovnico. Če je temu tako, ga je treba pohvaliti za njegov trud, da bi se izrazil v jeziku njegovih prednikov.

    OdgovoriIzbriši
  18. ma kaka latinska amerika, mars - mars, jaz osebno sem povedal,da sem ateist in v cerkev sploh ne hodim, ker to ni zame, jaz mislim, da sem jasno izrazil v kaj verujem:
    1. % promili
    2. dolgonoge-dolgolaske
    V TO JAZ VERUJEM in misli, da razen vas in rimarja tu v tem prispevku ''ali bog dobro sliši'' nihče v vašega boga ne veruje

    OdgovoriIzbriši
  19. Linga, skrajni čas je, da oddideva, tu verujejo v boga, mi ne,zato je najbolje , da se odmaknemo!

    OdgovoriIzbriši
  20. Ojoj Linga, mamma mia - besede...!!Tudi jaz v NIČ ne verujem, prenehala sem pa verovati zato, ker sem izgubila ljubjeno osebo in s tem tudi moje življenje, živim pa samo zato, ker moram!!!

    OdgovoriIzbriši
  21. Gospod RiMar??
    Vaš odgovor sem prebrala, velikokrat, ampak mi nekaj ne gre v račun, ne gre mi pa ta stavek: V razmislek. Kajti draga "Tadeja" in "Lee", še vedno mislimo, da je Bog avtomat in da bi moral vse, kar si zaželimo...
    Oseba Lee, je meni namenil/a odgovor, da je včasih bolje, da oseba umre..., zakaj je vaš odgovor namenjen tudi njej/njemu?

    OdgovoriIzbriši
  22. Lp.
    Zanimivi prispevki ob težki temi. Ne mislim na vprašanje ali Bog obstaja ali ne ... ampak na izkušnjo trpljenja in smrti. Kje najti smer in prehod? V spomin mi prihaja mlada mamica iz neke vasi na Dolenjskem, ki ji je avto povozil hčerko (hodila je v četrti razred osnovne šole). Mamica je začela hoditi redno k sveti maši in se vpisala na TPŠ (Teološko pastoralno šolo), sedaj uči verouk. Kje je našla moč in smisel? Nisem je še vprašal.
    Zase pa vem, da se večkrat kar s težavo kopljem iz grape trpljenja in nesmisla (kot se mi tedaj kaže, čeprav gre včasih bolj za bolečino, ko se moram poslavljati od svojih načrtov in predstav ali pa za strah in nezaupanje) in iščem oprimkov za podvig odpuščanja, dobrohotnosti do bližnjega ipd. Moja soočenja s smrtjo in bolečino ob izgubi bližnjih sem občutil osebno in boleče: rane se celijo počasi in bolj s sprejemanjem kot s protestom.
    Ko sem prebiral vaše prispevke, sem pogledal tudi na težke trenutke mojega življenja ... in ... dobro vem, da se nisem izvlekel z lastnimi močmi. Glede lastne smrti pa se mi zdi, da zna biti približno tako, kot je bilo z rojstvom. Jaz sedaj verjamem v življenje po rojstvu, ne vem pa kako bi bilo, če bi me kdo to vprašal v prenatalni dobi.
    Dober dan želim (vsak).

    OdgovoriIzbriši
  23. "skrajni čas je, da oddideva, tu verujejo v boga, mi ne,zato je najbolje , da se odmaknemo!"

    Ne vem, zakaj je ta članek postal bojišče, ne pa izmenjava mnenj, iz katerega se mora kdo umikati.
    In ni treba, da se čutimo ogrožene, če verujemo ali ne. Samo pošteni pa moramo biti, da se bolj ali manj vsak oklepa svojega stališča in ne popusti niti za milimeter. Pa še to: ta članek nikogar ne obsoja, tudi ne razglaša kake absolutne resnice, še manj vsiljuje mnenje. Samo v RAZMISLEK naj nam bo.

    OdgovoriIzbriši
  24. bodite brez skrbi rimar,da ni postalo bojišče,tu smo, da mal podebatiramo, tadeja in lee, ma kaj jamrata, da sta izgubile ljubljeno osebo, saj nista edina, pogledita malo levo pa desno pa bosta vidle, da vaju čaka gospod linga

    OdgovoriIzbriši
  25. ma kaj se preganjate non stop. nekateri se najprej naučite pisat pravilno slovensko, nekateri pazite kaj vse nakladate. Tebi MR linga pa dan totalno prav, da na tem svetu največ pomenijo %, ter da ne obstaja bog, ampak boginje- več kot jih je bolje je. in nevem zakaj vsi cmizlate zarad izgubljenih oseb, tudi jaz se priporočam. če je katera za naj kar sporoči bom dodal moj gsm.
    MIHA

    OdgovoriIzbriši
  26. Jaz dam prav Rimarju, ker mislim, da se zna vsaj normalno izražat, ostali pa samo nakladate, ker ne veste kaj drugega bi počeli. sram naj vas bo, sploh pa tebe Linga in Miha!!! Groza
    Upam, da v prihodnje zadržita vajine bedne komentarje.
    glivica

    OdgovoriIzbriši
  27. Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  28. Aleluja luja luja! Miha jaz te bom poklicu za kako pijacko!

    OdgovoriIzbriši
  29. ojoj, da vaju ni sram linga in miha. Na koncu se bodo objave nanašale samo še na pijačo in "boginje". res, sram naj vaju bo. jaz izstopam iz tega absurdnega pogovora. Povedala sem damo svoje mnenje, da ima rimar prav.

    OdgovoriIzbriši
  30. Pozdravljeni
    Sem si vzela čas in vse prebrala, začelo se je s Tadejino žalostno usodo, da je izgubila fanta, ma kaj je zdaj tu, pogovor o bogu, ali se išče partnerja, Miha, Linga, kako se izražata, Tadeja in Lee sta izgubile osebe, ki sta ju ljubile, vidva se jima pa ponujata, kot, da si želita moškega, grozno. Njima je treba nakloniti toplo besedo, da zopet začneta gledati pozitivno na svet, življenje, da zopet začneta ljubiti, mislim, da to ni pravi naslov, za iskanje partnerjev.
    Tadeja, vem, da je smrt nekaj najhujšega v tem življenju, tudi jaz sem izgubila partnerja, ampak sem na novo zaživela. Lee, po tvojem pisanju, tvoj partner ni umrl, on živi, po tvojem pisanju sta še vedno v stiku,kar tebe to boli, prekini z njim vse stike, če vama ni usojeno biti skupaj in skušaj si najti drugje ljubezen.
    Glede Boga jaz ne bom rekla niti, da verjamem niti, da ne verjamem. Ljudje verujte v kar si želite, ne vsiljujte drugim.

    OdgovoriIzbriši
  31. Hello vsem skupaj!!!
    jest oseben verujem , da je nek nad nami,kaj je - pa nihče ne ve. kar pa se tiče tega članka, bom svoje povedu najpej imajo ženske prednost.

    gospodična TADEJA!!!!!
    smrt je huda, skušaj preboleti če ne zase za svojga otroka, se boš potrudila?????

    gospodična LEE!!!!
    tvoja ljubezen je živa,če se še vedn kontaktirata pomeni:da iskrica še vedno med vama gori in če si kej uredna baba, ga boš zopet omrežila in zapeljala, potrudi se, vem, da ti bo uspel, bom držal pesti zate :) :) :), se boš potrudila????

    gopoda LINGA in MIHA
    za vaju je ta članek le ena igrica, če nista resna se odstranita, kaj za vaju so res v življenju pomembne ženske pa alkohol????

    gospod ANDREJ VONČINA!!!!!
    za vas je cool, če bog sliši bolečino, jok??? ampak se vi sploh zavedate, da sliši bolečino nekaterih ljudi???

    gospod RIMAR!!!!
    tudi mene zanima, zakaj ste gospodični LEE namenili odgovor, da je bog avtomat, ker ona je samo odgovorila gospodični TADEJI???

    Čakam na odgovore!!!!!!

    OdgovoriIzbriši
  32. Seveda, da mi je všeč, da bog sliši bolečino, v to verujem. Zato se tudi počutim pomirjenega. O bolečini bi se dalo še precej razpravljati, med drugim je tudi res, da se bolečina zmanjša, če jo delimo, medtem ko se ljubezen, če jo delimo z drugimi, poveča (tu mislim na agápe, caritas, tisto zastonjsko ljubezen). Zavedam se in verujem, da Bog sliši bolečino vseh ljudi, prav vsakega izmed nas. Tudi meni je žal, da je bilo treba posredovati bojevito, drugače to ni moj način. Želel pa bi opozoriti, da je treba mnenja podajati argumentirano - Tadeja ima argumente in jo skušam razumeti. Moramo pa kristjani posredovati drugim lepoto naše vere, za to smo tudi poklicani. Vsekakor, draga Tadeja, Vam bo lažje, če boste svojo bolečino delili s svojim sinom. Govorite mu in pripovedujte o njegovem očetu. Povejte mu, kaj bi naredil v določenih situacijah, kaj bi rekel... Meni je to za starega očeta, ki ga nisem poznal, zelo koristilo. Morate tudi vedeti, da se nisem rodil v verni družini, ampak se bil krščen šele kasneje, pri skoraj osmih letih, po zaslugi stare mame, ki je ponovno začela hoditi v cerkev. Jaz pač gledam z očmi vere na vse skupaj. Vera je zame velika vrednota. Tudi sam sem v življenju velikokrat občutil, da nisem bil sam v določenih težkih situacijah.

    OdgovoriIzbriši
  33. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  34. Linga, pejdi delat, ne piši kozlarij...
    LEEEEEEEEEEEEEEEEEEEE!!!!!!!!
    B. Lee, povedala sem ti, da te bog kaznuje in kaznoval te bo do smrti, ker si se zacopala v ''prohibido'' osebo,SPRIJAZNI se s tem, vedi, da enako tudi njega kaznuje, zaradi njegovih grehov!!!!
    Vedi, NIKOLI ne boš srečna, tako kot jaz - NIKOLI!!!

    OdgovoriIzbriši
  35. Dragi "komentatorji", meni se zdi, da sploh nihče ne bere, tega kar je V ČLANKU. Tako da nimam več kaj komentirat, tam piše, kar sem hotel povedati. In to je moje mnenje, preberte si ga še enkrat. Morda ga boste videli v novi luči (zakaj imam vtis, kot da tega članka večina sploh ni prebrala, da je prebrala samo komentarje?)

    OdgovoriIzbriši
  36. Gospod RIMAR
    Jaz sem prebrala vaš članek, najbolj so mi padle v oči besede, kar je govorila o bogu oseba, ki ste jo vi poimenovali ''hčer sionska''jaz sem popolnoma enakega mnenja , kot ona, sem nekoč verovala v boga, ampak zdaj niti malo ne, zakaj ne, zaradi trplenja.
    Osebno pa mislim, da na tej strani neverniki so odveč, zato je res najbolje da se odmaknemo!

    OdgovoriIzbriši
  37. To, da se je tvoje oko ustavilo tam, je posledica nagovarjanja. Oprosti, ampak tako je. Če bi brala naprej, bi drugače odreagirala.

    OdgovoriIzbriši
  38. Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  39. Gospod RIMAR
    Oseba, mi je rekla, ampak ne nagovorila, ampak rekla, naj odgovorim na vaš članek, rekla pa je zato, ker obe ne verujeva v nič, zakaj ne, smo že opisovali tu, niste mi odgovorili pa na to vprašanje, ki sem vam ga zastavila:
    (kopirano)

    Gospod RiMar??

    Vaš odgovor sem prebrala, velikokrat, ampak mi nekaj ne gre v račun, ne gre mi pa ta stavek: V razmislek. Kajti draga "Tadeja" in "Lee", še vedno mislimo, da je Bog avtomat in da bi moral vse, kar si zaželimo...
    Oseba Lee, je meni namenil/a odgovor, da je včasih bolje, da oseba umre..., zakaj je vaš odgovor namenjen tudi njej/njemu?

    OdgovoriIzbriši
  40. Tadeja!!
    Hvala, za tvoje besede, saj mi ni treba razlagat, jaz sama dobro vem, da nikoli ne bom srečna, sem se sprijaznila s usodo.
    Ma dej Linga no, saj nisem ti, da bi se ga napila!

    OdgovoriIzbriši
  41. Moram pa povedat da skrbnik spletnika ne dela prav, da briše komentarje ven potem izgleda, kot da ljudje pišejo, kar nek tja v en dan.

    OdgovoriIzbriši
  42. Gospod RIMAR!
    Kako vi veste, da me je oseba nagovorila oziroma rekla, naj odgovorim na vaš članek?

    OdgovoriIzbriši
  43. "da skrbnik spletnika ne dela prav, da briše komentarje ven potem izgleda, kot da ljudje pišejo, kar nek tja v en dan."
    Tisti, ki so bili tjavendan, so izbrisani.
    Tadeja, kar sama jo vprašaj. :)

    OdgovoriIzbriši
  44. Gospod RIMAR

    Sem jo vprašala pa mi ni hotela nič povedat, itak ste pa vi, potrdili moje sume z vašim odgovorom, hvala.

    OdgovoriIzbriši
  45. OOOO Dobro jutro vsem skupaj!
    res ni prav da se briše naše komentarje ven, ti tadeja si tuk radovedna, radovedna kot stare babe, ne vtikaj nosu tam kjer ti ni treba!

    OdgovoriIzbriši
  46. Zakaj Bog dopušča toliko trpljenja????
    Zakaj je toliko sovraštva???
    Zakaj v vojnah umirajo nedolžni, otroci, ženske...???
    Zakaj v nesrečah umrejo mladi, otroci, nedolžni?? ??
    Zakaj Bog vse to dopušča????
    Zakaj Bog dela napake????
    Zakaj Bog molči???
    Zakaj je na svetu, toliko trplenja, bolečine, solza????
    Zakaj nedolžni otroci umirajo na rokah matere, od lakote???
    Zakaj jaz nisem srečna????

    OdgovoriIzbriši
  47. Lee!!
    pa zakaj le??? ZAKAJ????
    ker boga NI!! AMEN

    OdgovoriIzbriši
  48. Nekoč se je odpravila delegacija ljudi k Bogu, da bi se pritožili nad obupnimi in nevzdržnimi razmerami na zemlji.
    Potožili so Bogu kako nesrečno živimo.
    Tedaj jih je Bog vprašal, kaj jih moti. Rekli so da ne marajo več lakote, podhranjenih otrok, nasilja, trgovine z orožjem, vojn...
    Bog jih vpraša: "Ali si res tega ne želite?"
    Ljudje so odgovorili: "Res si ne želimo!"
    Bog je sklenil: "Potem, tega ne počnite več!"

    OdgovoriIzbriši
  49. Gospod ALJOŠA

    to kar ste napisali, so pravljice za lahko noč, pejdite na google in vpišite revna afrika...tisti ubogi otroci ne grešijo, samo trpijo ZAKAJ LE, sem pa že napisala oziroma odgovorila Lee

    OdgovoriIzbriši
  50. BOGA NI!!!!!!!!!!!!!!!!
    pa če res je, da obstaja, je pa ''sionska hčer'' prav napisala, da se mu zdijo eni ljudje antipatični in zato, tisti trpijo......

    OdgovoriIzbriši
  51. Preveč ensotavno je zaključiti, da Boga ni. Mene ne prepriča. Mislim pa, da je treba gledati, kakor je Aljoša zgoraj napisal, na človeka kot na tistega, ki noče delati v skladu z Božjim načrtom. Če bomo gledali na človeka kot na perfektno bitje, ne bomo nikamor prišli. Smo grešna bitja, vendar tega nočemo priznati. Ni Bog kriv za mojo nesrečo, ampak sem zanjo kriv predvsem jaz sam. Bog skrbi za našo srečo, ne pa nesrečo, pa tudi ustvaril nas je kot dobre. Ni pa on kriv, če smo si vse skupaj zapravili. Toda vem, težko je vse skupaj, če nisi veren.

    OdgovoriIzbriši
  52. Prav imate gospod andrej, da bog ni kriv za vašo nesrečo, vaše grehe, ampak potem je moj partner kriv, ker je umrl, zaradi drugega?????????? seveda, da je kriv moj partner, ker je šel pošteno v službo!!!!!

    OdgovoriIzbriši
  53. Tadeja, prav imaš boga ni in če že je, je samo za nekatere. Velikokrat sem se spraševala, zakaj mi je bog, pred nos dal osebo in jo nato odvzel???
    Zakaj le... zato, da trpim!

    OdgovoriIzbriši
  54. si že antipatična bogu, kot jaz :) :) :)

    OdgovoriIzbriši
  55. Kaj ima zdaj on pri tem? Kriv je tisti človek, ki je zakrivil nesrečo, ne vaš partner. Dejstvo pa je, da vašega partnerja več ni, to dejstvo ste že večkrat izpostavili. Mislim pa, da njemu zagotovo ne bi bilo všeč to iskanje krivca za njegovo smrt za vsako ceno. Mislim, da bi Vam rekel, da živite naprej in se spominjate vseh dobrih in lepih trenutkov z njim ter iz njih črpate energijo za naprej. Kar je želel Aljoša povedati v svoji zgodbi je to, da si ljudje prizadevamo razne rane, da mi sami proizvajamo toliko zla. Spet bi se dalo razpravljati, a ne vidim smisla. Mislim še, da nima več smisla razpravljati naprej, ker smo izčrpali vse. Mene in še koga drugega pač ne boste prepričali, da Boga ni, prav tako pa tudi mi nikogar izmed vas ne bomo prepričali, da Bog je. Najbolje, da tu končamo. Pa lepo bodite vsi skupaj.

    OdgovoriIzbriši
  56. mi smo šele začeli, ne končali, tu sem opazla, da je več nevernih, kot vernih, jaz sem tud verovala v boga, ko je moj partner ležal v kritičnem stanju, veste kam sem šla - v cerkev, prosila, jokala, da naj le ostane živ, takrat sem izgubila njega in vero v boga!

    OdgovoriIzbriši
  57. OOOOO dobro jutro!!!
    mislim da bi lahko zdej tu vrgli kako drugo debato, lahko o vinski trti, boginjah ne pa samo o bogu in ti tadeja nehaj jamrat in jamrat če ne verjameš v boga ok ne, konc debate.

    OdgovoriIzbriši
  58. lee
    tiste vprašanja, ki si jih napisala, so to nagradna vprašanja

    OdgovoriIzbriši
  59. Živjo vsem skupaj!
    ta članek mi je padel najbolj v oko, zato, ker je imel skoraj 60komentarjev, berem in berem in vidim da tu je ena sama zajebancija..., mislim , da linga, miha ter peter in jožica, da če ne verjamete v boga, vsaj spoštujte druge ljudi.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n