Preskoči na glavno vsebino

Z ovirami na svoje rame


Vse bolj resno in težko postaja na tej poti v Jeruzalem za Gospodom. Vse težje so njegove besede, vse bolj korenite in zahtevne. Kot da ne bi želel, da bi še kdo stopal za njim … In kakor potrditev se usujejo besede iz Knjige modrosti: »Kateri človek more spoznati Božjo voljo? Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod?« (Mdr 9,13)

To še posebno lahko zatrdimo ob današnjih Jezusovih besedah. Kdor ne more zavrniti, oz. sovražiti svojega očeta, mater in vse svoje bližnje ter povrh še svoje življenje, naj ne hodi za menoj. Ta dela račun, ki se ne bo izšel. Zida stolp, pa ne ve, če ga bo dokončal. Gre v boj, ki ga ne more dobiti. Gre v Jeruzalem in ne ve, ali bo sploh prišel vanj.

Zato se Jezus, ko grejo velike množice za njim, obrne, jih ustavi in jih želi ponovno spomniti, kaj pravzaprav je krščanski poklic. Iti v Jeruzalem namreč ne pomeni iti na fešto, ampak v trpljenje. Odpovedati se sebi in lahkim rešitvam za ceno zveličanja.

Zato: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,27).

Moj in tvoj križ je odpovedovati se stvarem, ki so med Jezusom in menoj. Vsem stvarem, ki me ovirajo, da bi šel za njim, ker moje srce čuti, da bo srečno le na poti za njim – pa čeprav vodi v Jeruzalem.
Vzeti je treba te stvari in jih nesti. Te moje ovire so moj križ. In zmaga nad samim seboj.

Kaj so te ovire? Nekaj povsem vsakdanjega. Nič ni narobe z njimi, same po sebi so dobre, lahko celo zelo dobre. Lahko so moja mati, sinovi, sestre … a če so napoti med menoj in mojim Bogom – ali drugače rečeno – če so napoti moji osebni rasti, če me ovirajo, ko hočem postati boljši (kar ne pomeni nujno uspešnejši), potem se vsa njihova »dobrost« izniči.

Teh ovir je vse polno. Tudi sami si jih včasih postavljamo, da bi se pred Bogom opravičili. »Poglej, saj bi rad, da moj otrok hodi k verouku, a kaj, ko ima ravno takrat trening.« Ali: »Ti bom kdaj drugič pomagal, zdaj gledam košarko.«

Zares, »minljivo telo tlači dušo, zemski šotor utesnjuje zaskrbljeni um« (Mdr 9,15). Zato je odločitev za nerazumljive Božje zahteve toliko težja. Vendar je potrebno pri tem računati na njegovo pomoč.

In njegova pomoč je v tem, da se obrne, nas ustavi in nas znova pouči, kaj hoče od nas. Hoče, da se opredelimo zanj ali proti njemu. Da pustimo ovire na tleh ali da jih poberemo in gremo za njim. Samo ti dve poti sta. Nobene vmesne. Kajti »kdor ne nosi svojih ovir in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (prim. Lk 14,27).
In vedi: samo Gospod pozna pot do Jeruzalema. Kam pa želiš priti ti?

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej