Vse bolj resno in težko postaja na tej poti v Jeruzalem za Gospodom. Vse težje so njegove besede, vse bolj korenite in zahtevne. Kot da ne bi želel, da bi še kdo stopal za njim … In kakor potrditev se usujejo besede iz Knjige modrosti: »Kateri človek more spoznati Božjo voljo? Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod?« (Mdr 9,13)
To še posebno lahko zatrdimo ob današnjih Jezusovih besedah. Kdor ne more zavrniti, oz. sovražiti svojega očeta, mater in vse svoje bližnje ter povrh še svoje življenje, naj ne hodi za menoj. Ta dela račun, ki se ne bo izšel. Zida stolp, pa ne ve, če ga bo dokončal. Gre v boj, ki ga ne more dobiti. Gre v Jeruzalem in ne ve, ali bo sploh prišel vanj.
Zato se Jezus, ko grejo velike množice za njim, obrne, jih ustavi in jih želi ponovno spomniti, kaj pravzaprav je krščanski poklic. Iti v Jeruzalem namreč ne pomeni iti na fešto, ampak v trpljenje. Odpovedati se sebi in lahkim rešitvam za ceno zveličanja.
Zato: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,27).
Moj in tvoj križ je odpovedovati se stvarem, ki so med Jezusom in menoj. Vsem stvarem, ki me ovirajo, da bi šel za njim, ker moje srce čuti, da bo srečno le na poti za njim – pa čeprav vodi v Jeruzalem.
Vzeti je treba te stvari in jih nesti. Te moje ovire so moj križ. In zmaga nad samim seboj.
Kaj so te ovire? Nekaj povsem vsakdanjega. Nič ni narobe z njimi, same po sebi so dobre, lahko celo zelo dobre. Lahko so moja mati, sinovi, sestre … a če so napoti med menoj in mojim Bogom – ali drugače rečeno – če so napoti moji osebni rasti, če me ovirajo, ko hočem postati boljši (kar ne pomeni nujno uspešnejši), potem se vsa njihova »dobrost« izniči.
Teh ovir je vse polno. Tudi sami si jih včasih postavljamo, da bi se pred Bogom opravičili. »Poglej, saj bi rad, da moj otrok hodi k verouku, a kaj, ko ima ravno takrat trening.« Ali: »Ti bom kdaj drugič pomagal, zdaj gledam košarko.«
Zares, »minljivo telo tlači dušo, zemski šotor utesnjuje zaskrbljeni um« (Mdr 9,15). Zato je odločitev za nerazumljive Božje zahteve toliko težja. Vendar je potrebno pri tem računati na njegovo pomoč.
In njegova pomoč je v tem, da se obrne, nas ustavi in nas znova pouči, kaj hoče od nas. Hoče, da se opredelimo zanj ali proti njemu. Da pustimo ovire na tleh ali da jih poberemo in gremo za njim. Samo ti dve poti sta. Nobene vmesne. Kajti »kdor ne nosi svojih ovir in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (prim. Lk 14,27).
In vedi: samo Gospod pozna pot do Jeruzalema. Kam pa želiš priti ti?
To še posebno lahko zatrdimo ob današnjih Jezusovih besedah. Kdor ne more zavrniti, oz. sovražiti svojega očeta, mater in vse svoje bližnje ter povrh še svoje življenje, naj ne hodi za menoj. Ta dela račun, ki se ne bo izšel. Zida stolp, pa ne ve, če ga bo dokončal. Gre v boj, ki ga ne more dobiti. Gre v Jeruzalem in ne ve, ali bo sploh prišel vanj.
Zato se Jezus, ko grejo velike množice za njim, obrne, jih ustavi in jih želi ponovno spomniti, kaj pravzaprav je krščanski poklic. Iti v Jeruzalem namreč ne pomeni iti na fešto, ampak v trpljenje. Odpovedati se sebi in lahkim rešitvam za ceno zveličanja.
Zato: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,27).
Moj in tvoj križ je odpovedovati se stvarem, ki so med Jezusom in menoj. Vsem stvarem, ki me ovirajo, da bi šel za njim, ker moje srce čuti, da bo srečno le na poti za njim – pa čeprav vodi v Jeruzalem.
Vzeti je treba te stvari in jih nesti. Te moje ovire so moj križ. In zmaga nad samim seboj.
Kaj so te ovire? Nekaj povsem vsakdanjega. Nič ni narobe z njimi, same po sebi so dobre, lahko celo zelo dobre. Lahko so moja mati, sinovi, sestre … a če so napoti med menoj in mojim Bogom – ali drugače rečeno – če so napoti moji osebni rasti, če me ovirajo, ko hočem postati boljši (kar ne pomeni nujno uspešnejši), potem se vsa njihova »dobrost« izniči.
Teh ovir je vse polno. Tudi sami si jih včasih postavljamo, da bi se pred Bogom opravičili. »Poglej, saj bi rad, da moj otrok hodi k verouku, a kaj, ko ima ravno takrat trening.« Ali: »Ti bom kdaj drugič pomagal, zdaj gledam košarko.«
Zares, »minljivo telo tlači dušo, zemski šotor utesnjuje zaskrbljeni um« (Mdr 9,15). Zato je odločitev za nerazumljive Božje zahteve toliko težja. Vendar je potrebno pri tem računati na njegovo pomoč.
In njegova pomoč je v tem, da se obrne, nas ustavi in nas znova pouči, kaj hoče od nas. Hoče, da se opredelimo zanj ali proti njemu. Da pustimo ovire na tleh ali da jih poberemo in gremo za njim. Samo ti dve poti sta. Nobene vmesne. Kajti »kdor ne nosi svojih ovir in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (prim. Lk 14,27).
In vedi: samo Gospod pozna pot do Jeruzalema. Kam pa želiš priti ti?
Za teboj Gospod!
OdgovoriIzbriši