Tu, pod nami, v naši garaži, so mleko in moka in riž …
Tu, pod nami, so majhni tega sveta.
Morda bi spet lahko govoril o neenakosti današnjega sveta. O večanju bogastva bogatih in revščine revnih. Lahko bi preletel časopise, ki pozabljajo na slednje. Lahko bi se ustavil ob naši oglasni deski v veži in nekje v ozadju ugotovil, da to nikakor ni od nas oddaljena zadeva, temveč da so materialno revni tudi dejansko sredi med nami. Kot ubogi Lazar.
Toda ne smem pozabiti na cel kup revežev današnjega sveta, ki jih sicer ne vidimo pred vrati, kakor ubogega Lazarja, ampak za mizo. Tiste, ki jim nič ne manjka; ki se oblačijo v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostijo (prim. Lk 16,19).
Da, ko zamenjamo svoj pogled in iz zunanjosti preidemo na notranjost, ko gremo na drugi svet, potem se slika obrne na glavo. Naenkrat je bogatin na dnu, revež pa na vrhu. Prepad med tema dvema svetovoma pa ostaja …
Prav tisti so (ali smo) namreč pravi reveži. Zanje so mleko in moka in riž nerabne stvari. Vsega tega imajo na pretek. Nimajo pa tistega, kar bi najbolj potrebovali. Stvari, ki se zdijo malenkosti, jim padajo iz rok na tla. In nikdar jih ne poberejo. Mislijo si, da so to drobtine; pa so ključne stvari za notranje bogastvo.
Kaj, le kaj so te drobtine, ki nam padajo iz rok na tla?
Najprej je to skrb za svoje življenje, za rast srca. Minute, ki jih iztrgamo hitenju.
Potem je to hvaležnost za vse, kar imamo. Da nam darovi, ki smo jih prejeli, ne padajo iz rok.
Drobtina je lahko tudi trenutek, minuta časa, za katero nas prosi sočlovek. Pozornost, pomoč, ki jo potrebuje. Pa čeprav se zdi zanemarljiva.
Z vsako odvrženo drobtino se manjša kruh, ki nas hrani. Z vsako odvrženo drobtino smo dlje od sebe in sočloveka. Z vsako izgubimo več življenja. Koliko takih drobtin pade vsak dan …
Več, kot jih je na tleh, bolj postajamo revni. In gremo v smer bogatina v priliki.
Zdi se, da je rešitev samo ena: da delimo, kar imamo. Še bolj notranje kot zunanje bogastvo.
In tu se spet slika preplete: če kruha, ki smo ga prejeli, ne mečemo po tleh, ampak ga podarimo revežu ob svojih vratih, potem resda postajamo reveži na človeški pogled, a ko se slika obrne, smo v Abrahamovem naročju. Še bolj zanimivo pa je to, da našega kruha ne potrebujejo toliko reveži, ampak bogatini, ki so pozabili biti ljudje. Morda je takšnih revežev danes še več. In če tudi tem ne pomagamo, počasi tonemo v isto godljo. Kajti če ne delimo tega, kar imamo, se nam bogastvo kopiči. In postajamo bogatini.
Veste pa, da je to čudna slika, ki se kar naprej obrača … in enkrat si bogatin, drugič revež. Vedno obratno, kot gleda ta svet.
Kaj vemo. Morda pa je ravno ta obračajoča se slika tisto svarilo, ki nam ga pošilja Lazar iz Abrahamovega naročja …
Tu, pod nami, so majhni tega sveta.
Morda bi spet lahko govoril o neenakosti današnjega sveta. O večanju bogastva bogatih in revščine revnih. Lahko bi preletel časopise, ki pozabljajo na slednje. Lahko bi se ustavil ob naši oglasni deski v veži in nekje v ozadju ugotovil, da to nikakor ni od nas oddaljena zadeva, temveč da so materialno revni tudi dejansko sredi med nami. Kot ubogi Lazar.
Toda ne smem pozabiti na cel kup revežev današnjega sveta, ki jih sicer ne vidimo pred vrati, kakor ubogega Lazarja, ampak za mizo. Tiste, ki jim nič ne manjka; ki se oblačijo v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostijo (prim. Lk 16,19).
Da, ko zamenjamo svoj pogled in iz zunanjosti preidemo na notranjost, ko gremo na drugi svet, potem se slika obrne na glavo. Naenkrat je bogatin na dnu, revež pa na vrhu. Prepad med tema dvema svetovoma pa ostaja …
Prav tisti so (ali smo) namreč pravi reveži. Zanje so mleko in moka in riž nerabne stvari. Vsega tega imajo na pretek. Nimajo pa tistega, kar bi najbolj potrebovali. Stvari, ki se zdijo malenkosti, jim padajo iz rok na tla. In nikdar jih ne poberejo. Mislijo si, da so to drobtine; pa so ključne stvari za notranje bogastvo.
Kaj, le kaj so te drobtine, ki nam padajo iz rok na tla?
Najprej je to skrb za svoje življenje, za rast srca. Minute, ki jih iztrgamo hitenju.
Potem je to hvaležnost za vse, kar imamo. Da nam darovi, ki smo jih prejeli, ne padajo iz rok.
Drobtina je lahko tudi trenutek, minuta časa, za katero nas prosi sočlovek. Pozornost, pomoč, ki jo potrebuje. Pa čeprav se zdi zanemarljiva.
Z vsako odvrženo drobtino se manjša kruh, ki nas hrani. Z vsako odvrženo drobtino smo dlje od sebe in sočloveka. Z vsako izgubimo več življenja. Koliko takih drobtin pade vsak dan …
Več, kot jih je na tleh, bolj postajamo revni. In gremo v smer bogatina v priliki.
Zdi se, da je rešitev samo ena: da delimo, kar imamo. Še bolj notranje kot zunanje bogastvo.
In tu se spet slika preplete: če kruha, ki smo ga prejeli, ne mečemo po tleh, ampak ga podarimo revežu ob svojih vratih, potem resda postajamo reveži na človeški pogled, a ko se slika obrne, smo v Abrahamovem naročju. Še bolj zanimivo pa je to, da našega kruha ne potrebujejo toliko reveži, ampak bogatini, ki so pozabili biti ljudje. Morda je takšnih revežev danes še več. In če tudi tem ne pomagamo, počasi tonemo v isto godljo. Kajti če ne delimo tega, kar imamo, se nam bogastvo kopiči. In postajamo bogatini.
Veste pa, da je to čudna slika, ki se kar naprej obrača … in enkrat si bogatin, drugič revež. Vedno obratno, kot gleda ta svet.
Kaj vemo. Morda pa je ravno ta obračajoča se slika tisto svarilo, ki nam ga pošilja Lazar iz Abrahamovega naročja …
Komentarji
Objavite komentar