Preskoči na glavno vsebino

Kako daleč je nebo? - drugič

Realnost je del sveta, v katerem sem ... Primorske novice so jo tudi zame ubesedile ...

ZALOŠČE Bližnjica skozi predor usodna za 72-letnega domačina
Preveč tveganih 226 metrov
V enem od predorov na redko rabljeni progi po Vipavski dolini se je v sredo smrtno ponesrečil 72-letni Dornberžan. Peš jo je mahnil skozi železniški predor, morda po bližnjici, a prav v času, ko mimo pelje eden od dveh potniških vlakov na relaciji Nova Gorica- Ajdovščina.
“V sredo ob 15.50 uri se je na železniški progi Ajdovščina-Nova Gorica, v predoru pred naseljem Zalošče, zgodila železniška nesreča, v kateri je ena oseba izgubila življenje.” Tako se začenja policijsko poročilo o še eni smrtni nesreči na železniških progah po Sloveniji. Vendar je zadnja povsem drugačna kot tiste, ki so v minulih tednih dvignile veliko prahu.
Tokrat je umrl pešec, ki je hodil po progi. Okoli 16. ure so policisti, reševalci in gasilci prihiteli do 226 metrov dolgega ravnega železniškega predora Dornberk na robu Zalošč, skozi katerega se proga proti Ajdovščini “prebije” iz spodnje v zgornjo Vipavsko dolino. Vendar so reševalci lahko le še prekrili truplo 72-letnega Dornberžana, ki ga je malo prej v predoru zadel potniški vlak; eden redkih, ki pelje po tej progi.
Po njej peljeta le dva potniška vlaka na dan in še to le med tednom, saj sta prvenstveno namenjena prevozu ajdovskih dijakov, ki se šolajo v Novi Gorici. Tovorni vlaki so prav tako redki. Prav to pa je najbrž razlog, da naj predor pri Zaloščah posameznim domačinom kdaj že služil kot pešpot, seveda v nasprotju s predpisi. Tiskovni predstavnik Slovenskih železnic Marko Tancar namreč poudarja, da je hoja po progi zakonsko prepovedana in da se sme tire prečkati le na označenih prehodih.
Dornberžan naj bi se skozi predor vračal z gobarjenja - morda je ubral bližnjico. Obenem naj bi nedaleč stran imel nekaj zemljišča. Po podatkih policije je hodil med tračnicama, ko je bil deset, dvajset metrov stran od izhoda iz predora pa ... Za tvegano pot se je odločil prav v času, ko pod Zaloščami proti Novi Gorici pelje popoldanski potniški vlak. Strojevodja je po pojasnilih Tancarja in policije moškega opozarjal z zvočnimi signali, vendar se ni mogel ustaviti, preden bi dohitel pešca.
“Treba se je zavedati, da je zavorna pot vlaka neprimerno daljša kot pri avtomobilu. Dolga je lahko tudi kilometer,” pravi Tancar. Moški naj bi sicer reagiral, ko je za hrbtom slušal hrup in piske. Skočil naj bi stran, vendar ga je vlak kljub temu zadel. Udarec ob tone in tone težko vozilo v gibanju pa bi bil najbrž usoden za vsakogar. V Holdingu Slovenske železnice nimajo podatkov, da bi se v predoru Dornberk kdajkoli prej zgodila kakršnakoli nesreča. Tako kot pri vseh izrednih dogodkih, pa so že ustanovili interno komisijo za preiskavo. AS (http://www.primorske.si/pn/article_wide.aspx?pDesc=9832,1,42)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej