Preskoči na glavno vsebino

Do dna in navzgor

Težka Jeruzalemska pot … Ne samo, da se spotikamo ob kamenje, tudi ob Jezusove besede se spotika moj razum. In nenazadnje me preseneti še odziv: ob vseh teh težkih besedah odhajamo t.i. »verniki« ali »pravični« in se mu približujejo cestninarji in grešniki.
… Se mu približujemo mi sami. Le da ne več kot »pravični«, ampak kot grešniki.

Kot grešniki … Da, šele kot grešniki lahko počasi začnemo obujati minule poti in dejanja … Jim prisluhniti, jih razumeti … vsaj nekoliko razumeti.

Dejanja in poti, ki so resda od osebe do osebe različne, pa nas vendarle družijo v eni stvari. Lahko da naša pot v grobem ni podobna poti izgubljenega sina. Nismo zapravili svojega premoženja za neumnosti, tudi nismo živeli razuzdano, niti nismo jedli slabše od svinj. Toda lahko se kdaj pa kdaj spoznamo kot starejši izgubljeni sin … ko si mislimo, da je naša pridnost zveličavna, medtem ko ostaja naše srce hladno za sočloveka. Mislimo, da smo dobri in si v mislih goreče ponavljamo: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza …« (Lk 15,29), pa pozabljamo, da pravzaprav prav s tem očitkom nismo visoko, ampak nekje v temi, kjer ne vidimo več človeka. Tam smo sami v svojem ponosu. In ta hrana je še slabša od svinjskih rožičev …

In to je tista skupna stvar. Da se vsak človek vsaj kdaj dotakne dna. Zakaj – to je vprašanje, o katerem se ne splača debatirati. Eno od odgovorov, ki bi se mu lahko približal, je dejstvo, da samo tam, na dnu, pravzaprav spoznamo kdo smo in čemu smo tukaj, na tej poti. Da spoznamo, da smo le ljudje in da smo zato tukaj, da to spoznamo.
In da se skupaj z mlajšim sinom zamislimo: »Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz (SIN) pa tukaj umiram od lakote« (Lk 15,17). In si priznati: »Tudi jaz sem 'ta tvoj sin', ki sem z vlačugami uničil tvoje premoženje«. In to je korak, ki je odločitev: »Vstal bom in šel k očetu« (Lk 15,18).

Bog ne želi, da trpimo. Toda kaj, ko je to edina pot do sebe.

In spoznamo poanto vseh teh zahtevnih Jezusovih besed: kdor ne spozna, da je majhen in brez moči, kdor ne spozna, da je grešnik, kdor se ne zaveda svojih šibkosti in ran, ta ne more hoditi za Jezusom, kajti »ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni« (Lk 5, 31).

V tistem trenutku, ko ravno začnemo hoditi, še daleč od doma in od poboljšanja, pa nas preseneti Božji objem in poljub. Bog priteče do nas. Ne samo, da pride, priteče! Z nečim lepim in dobrim nas preseneti. In ga najdemo tam, kjer ga ne bi nikar pričakovali. V svojih ranah, v svojih napakah … Ne da je od nekdaj tam, tja nas je prišel iskat.

Kajti treba je priti popolnoma do dna, da začnemo spet znova, po novi, boljši poti. Povsem drugačni, kot smo jo hodili do sedaj.
Le tako lahko razumemo neuspehe, tesnobo, bolezen, starost, šibkost, propad, brezposelnost, družbeni polom, vojno, ogroženost, zapuščenost in osamljenost: da je vse to le točka nič, na katero se moramo spustiti, da lahko začnemo hoditi navzgor. Izhodiščna točka, kjer nas čaka Bog, ki se je ponižal do dna.

In tam se pot šele prične.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j