Preskoči na glavno vsebino

To ni pesimističen razmislek!

Kdaj pa kdaj se ob požvižgavanju kake popularne melodije kar zdrznem. Skozi misli mi šine dejstvo, da pravzaprav niti nisem pomislil, kaj je njeno sporočilo. Enkrat ta teden je do podobnega občutja pripeljala moje misli uspešnica angleškega pevca Freddieja Mercuryja, ki pravi: »Love me like there's no tomorrow« ali v blagoglasni govorici »Ljubi me, kot da jutri ne obstaja.«
Dragi Freddie, mar je tvoja pesem glas današnjega sveta? Le od kod njen tako odmevajoči zven? Aha. Morda jo poznam, ker nam zveni v glavi, ko posedamo otroke pred televizorje in računalnike ali ko speljemo traso avtoceste čez najrodovitnejšo zemljo. Morda sem si jo zapomnil, ko smo si jo požvižgavali, ko smo pospravljali ostanke nerojenih v koše za smeti. Ali pa jo je pel otroški pevski zbor ob polaganju temeljnega kamna za novi casinò … Ne spomnim se natanko. Morda je vse to le iz nekih temačnih sanj, iz katerih se bom zdaj zdaj prebudil in vse bo spet lepo in prav …
A kaj, ko ne sanjam. Je mar mogoče, da smo pozabili na svojo prihodnost? Da, vse preveč stvari delamo iz dneva v dan, brez misli za naprej. Saj. Niti ne vem, kaj si brundam, ko stopam skozi življenje. Melodija pač, ki me je uči današnje hitenje. Želimo si hitrih rezultatov. Misliti naprej se ne splača, ni donosno. Pa če … »jutri ne obstaja«?
Toda kako, saj človeka ni brez prihodnosti. Če ne rase, potem propada. Zato upanje, zato so otroci …
Jesen bo, jesen. A spomnim se, da je to umiranje nekako potrebno. Ne, sedaj je seme strašansko neracionalna naložba. Jutri še ne bo rezultatov. A kolikor se spomnim od letos … pravijo, da ima nekoč le priti pomlad. In z njo majhne rastlinice iz te jesenske naložbe. Torej prihodnost vendarle je! Morda se mi svita v teh novih šolskih korakih, ki si želijo stopati – vedno bolj gotovo – v boljši svet. Majhen, a strumen korak je to. Le še za rokav nas pocukajo in tiho vprašajo: »V katero smer?« Ti si večji, ti vidiš dlje. Hej, kam kažeš?

Komentarji

  1. Da, to je pesem, ki jo poje svet. Ji znam prisluhniti? Kaj sploh pomeni prisluhniti???

    Če bom znal živeti za danes in za sedanji trenutek, a ne kot "potrošnik", ampak npr. kot kristjan je to lahko odgovor...

    Na sedanjost odgovarjam s sedanjostjo. Mi kdo prisluhnil, če bom govoril o prihodnosti, ki je njemu tuja, ker sploh ne misli nanjo? Pristopim s sedanjim, a na drugačen način, z nečim drugim - novim, svežim; a prevečkrat ujetim v okvire preteklosti in tudi prihodnosti.

    Tako vero želim kazati!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej