Kdaj pa kdaj se ob požvižgavanju kake popularne melodije kar zdrznem. Skozi misli mi šine dejstvo, da pravzaprav niti nisem pomislil, kaj je njeno sporočilo. Enkrat ta teden je do podobnega občutja pripeljala moje misli uspešnica angleškega pevca Freddieja Mercuryja, ki pravi: »Love me like there's no tomorrow« ali v blagoglasni govorici »Ljubi me, kot da jutri ne obstaja.«
Dragi Freddie, mar je tvoja pesem glas današnjega sveta? Le od kod njen tako odmevajoči zven? Aha. Morda jo poznam, ker nam zveni v glavi, ko posedamo otroke pred televizorje in računalnike ali ko speljemo traso avtoceste čez najrodovitnejšo zemljo. Morda sem si jo zapomnil, ko smo si jo požvižgavali, ko smo pospravljali ostanke nerojenih v koše za smeti. Ali pa jo je pel otroški pevski zbor ob polaganju temeljnega kamna za novi casinò … Ne spomnim se natanko. Morda je vse to le iz nekih temačnih sanj, iz katerih se bom zdaj zdaj prebudil in vse bo spet lepo in prav …
A kaj, ko ne sanjam. Je mar mogoče, da smo pozabili na svojo prihodnost? Da, vse preveč stvari delamo iz dneva v dan, brez misli za naprej. Saj. Niti ne vem, kaj si brundam, ko stopam skozi življenje. Melodija pač, ki me je uči današnje hitenje. Želimo si hitrih rezultatov. Misliti naprej se ne splača, ni donosno. Pa če … »jutri ne obstaja«?
Toda kako, saj človeka ni brez prihodnosti. Če ne rase, potem propada. Zato upanje, zato so otroci …
Jesen bo, jesen. A spomnim se, da je to umiranje nekako potrebno. Ne, sedaj je seme strašansko neracionalna naložba. Jutri še ne bo rezultatov. A kolikor se spomnim od letos … pravijo, da ima nekoč le priti pomlad. In z njo majhne rastlinice iz te jesenske naložbe. Torej prihodnost vendarle je! Morda se mi svita v teh novih šolskih korakih, ki si želijo stopati – vedno bolj gotovo – v boljši svet. Majhen, a strumen korak je to. Le še za rokav nas pocukajo in tiho vprašajo: »V katero smer?« Ti si večji, ti vidiš dlje. Hej, kam kažeš?
Dragi Freddie, mar je tvoja pesem glas današnjega sveta? Le od kod njen tako odmevajoči zven? Aha. Morda jo poznam, ker nam zveni v glavi, ko posedamo otroke pred televizorje in računalnike ali ko speljemo traso avtoceste čez najrodovitnejšo zemljo. Morda sem si jo zapomnil, ko smo si jo požvižgavali, ko smo pospravljali ostanke nerojenih v koše za smeti. Ali pa jo je pel otroški pevski zbor ob polaganju temeljnega kamna za novi casinò … Ne spomnim se natanko. Morda je vse to le iz nekih temačnih sanj, iz katerih se bom zdaj zdaj prebudil in vse bo spet lepo in prav …
A kaj, ko ne sanjam. Je mar mogoče, da smo pozabili na svojo prihodnost? Da, vse preveč stvari delamo iz dneva v dan, brez misli za naprej. Saj. Niti ne vem, kaj si brundam, ko stopam skozi življenje. Melodija pač, ki me je uči današnje hitenje. Želimo si hitrih rezultatov. Misliti naprej se ne splača, ni donosno. Pa če … »jutri ne obstaja«?
Toda kako, saj človeka ni brez prihodnosti. Če ne rase, potem propada. Zato upanje, zato so otroci …
Jesen bo, jesen. A spomnim se, da je to umiranje nekako potrebno. Ne, sedaj je seme strašansko neracionalna naložba. Jutri še ne bo rezultatov. A kolikor se spomnim od letos … pravijo, da ima nekoč le priti pomlad. In z njo majhne rastlinice iz te jesenske naložbe. Torej prihodnost vendarle je! Morda se mi svita v teh novih šolskih korakih, ki si želijo stopati – vedno bolj gotovo – v boljši svet. Majhen, a strumen korak je to. Le še za rokav nas pocukajo in tiho vprašajo: »V katero smer?« Ti si večji, ti vidiš dlje. Hej, kam kažeš?
Da, to je pesem, ki jo poje svet. Ji znam prisluhniti? Kaj sploh pomeni prisluhniti???
OdgovoriIzbrišiČe bom znal živeti za danes in za sedanji trenutek, a ne kot "potrošnik", ampak npr. kot kristjan je to lahko odgovor...
Na sedanjost odgovarjam s sedanjostjo. Mi kdo prisluhnil, če bom govoril o prihodnosti, ki je njemu tuja, ker sploh ne misli nanjo? Pristopim s sedanjim, a na drugačen način, z nečim drugim - novim, svežim; a prevečkrat ujetim v okvire preteklosti in tudi prihodnosti.
Tako vero želim kazati!