Besede za srce

Dobrega moža Miklavža kljub vsemu lepemu in dobremu, ki nam ga na jutro svojega godu natrosi v nastavljene peharje, velikokrat povezujemo tudi s šibo. Prav lahko bi jo v maniri »osvoboditve« sodobnega človeka razumeli kot ostalino starih, mračnih, nerazumnih časov, v katerih je Cerkev strašila ljudi s peklom. Toda ta šiba, ki jo Miklavž sem pa tja komu še podari – tudi meni jo je! – skriva v sebi morda že nekoliko pozabljeno potezo ljubezni .  Svarilo  Ta šiba se je namreč nato ponavadi znašla nekje na vrhu kakšne omare in je bila zelo redko uporabljena, če sploh kdaj. Toda celo leto je ostala na vidnem mestu: za otrokom zelo potrebno svarilo , da so v našem življenju stvari, ki se jih ne počne, ker to prinese slabe posledice. Zato je Miklavž poleg fig, pomaranč in sladkarij vedno podaril tudi šibo. Vsak človek namreč ne potrebuje samo nežnosti in dobrote, vsakdo potrebuje tudi to, da se mu postavi pravilne meje . Se pravi, da se zaveda tega, kaj sme in česa ne. Temu je bila n...

V nedavni kampanji pred referendumom o »zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja« je bilo glavno sporočilo pobudnikov tega zakona mogoče skrčiti v par sodobnemu zahodnemu človeku zelo všečnih krilatic: da gre za »pravico odločanja o samem sebi«, da gre za »svobodo posameznika«, za »sočutje« do tistih, ki trpijo, da z evtanazijo nekomu zagotavljamo »dostojanstvo«, da gre pri pomoči pri samomoru celo za »ljubezen do bližnjega«.  Površinskost  Gre za zelo domišljene parole. Francoska filozofinja Chantal Delsol namreč pravi, da se moderni človek namesto »Kaj je res?« pri sebi sprašuje »Kako dobro živeti?«, oziroma po domače »Kaj mi je všeč?« Da torej namesto resnice danes prevladuje pragmatična skrb za dobro (beri: udobno) življenje. Če torej zaigramo na strune »pravic« in vplivamo na čustva, se pravi, če nagovarjamo tisto, s čimer je pri človeku najlažje manipulirati, bomo tudi sicer dobro misleče ljudi prepričali, da je nadvse humano dejanje celo tisto, kar smo imeli...

Viseti na križu je težka stvar, trpeti, trpeti na telesu in duhu, trpeti, ker te boli in ker se ti posmehujejo. Ne samo zato, ker to boli, ni to najhuje, kar se ti lahko zgodi, najhuje je, da se te ob tem zlahka poloti obup . Saj si takrat vendarle ničla, ker se ne znaš in ne zmoreš rešiti. In to ti govorijo vsi okoli tebe, tako naglas, da jim zlahka začneš to tudi verjeti.  Vsi trpimo. Vsako življenje je težko. »Omadeževano je z zlobo in izgublja se v tragediji, zato potrebujete nekaj, kar bo to stanje uravnotežilo, saj boste sicer postali zagrenjeni. Če pa ste zagrenjeni, neizogibno postanete maščevalni in kruti.« (J. Peterson) Zato je izrednega pomena, kako se na take napade obupa v svojem življenju odzivamo . Ker je najhuje, če ne naredimo ničesar .  »Levi« razbojnik  To je dejanje obupa , ki ga danes tako pogosto srečujemo. Ne narediti ničesar. Podoba tega je »eden od hudodelcev, ki sta visela na križu,« ki je Jezusa »preklinjal in mu govóril: ›Ali nisi ti Mesija? Re...

Morda gre celo za načrtno ustvarjanje anarhije, kar se godi v našem narodu, v anarhiji je pač lažje vladati. A razmere v svetu in naši deželi, v kateri gre res bolj ali manj vse narobe, nam dajejo tudi vtis od Jezusa napovedane eshatološkosti, prelomnosti teh časov.  Poslednji časi?   Ko nam ni več dragoceno človeško življenje, ko padajo tudi druge dolgo spoštovane vrednote, ko se dogaja kolaps v prometu, ko smo se začeli bati za svojo varnost in varnost naših otrok, ko se počasi, skoraj nezavedoma odpovedujemo svobodi in demokraciji, ko gre kljub razmahnjenemu potrošništvu celo ekonomiji slabo. Ko se torej pred našimi očmi sesuva vse, tudi tisto, kar se nam je zdelo vedno tako zelo trdno in nezlomljivo, kakor Jeruzalemski tempelj, da, ki je kmalu po Jezusovem času tudi pristal v razvalinah: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« (Lk 21,6) Treba je pritrditi, vse, prav vse je neobstojno, vse minljivo. »Vzdignil se bo ...

» On pa je govoril o templju svojega telesa. « ( Jn 2,21 )  Zgroženost Judov ob Jezusovi raciji v templju, ko so ti nanj besni kričali: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš tako delati?« (Jn 2,18), je bila pravzaprav nekaj pričakovanega. Tempelj je bil pač za Jude nekaj izredno svetega, pravzaprav najsvetejšega , bil je namreč znamenje Božje prisotnosti med svojim izvoljenim ljudstvom. Reči: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil« (Jn 2,19) in početi to, kar je delal Jezus, je bilo milo rečeno bogoskrunsko. Toda Jezus je imel drugačen namen. Evangelist Janez je ta dogodek pospremil s pomembnim komentarjem: »On pa je govoril o templju svojega telesa.« (Jn 2,21) To vse postavi v drugačno luč. Pri dogodku v templju torej ni šlo za repenčenje, revolucijo ali za nenadzorovan izbruh čustev, šlo je za spremembo razumevanja odnosa med Bogom in človekom. Jezus je s tem dejanjem hotel pokazati, da se ta sveti odnos ne opravlja nujno v neki sveti stavbi, tudi ne nujno med nekim s...

» Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, temveč vse to obudim poslednji dan. « (Jn 6,39)  Ko mi je umrl oče, sem tudi sam izkusil strahotno stisko, ki jo doživlja človek pred smrtjo. Teden dni po njegovi smrti sem se vrnil na fakulteto v Rimu. Po enem od predavanj mi je postalo zelo hudo, da sem se skril nekam za predavalnico in tam jokal z dlanmi na obrazu. Mimo je prišel profesor in me opazil. Stopil je k meni in me vprašal, kaj je narobe. Povedal sem mu. In takrat mi je povedal nekaj besed, za katere mu bom večno hvaležen. Rekel mi je, da smrt v človeku izkoplje tako globoko luknjo, da je nič, prav nič na tem svetu ne more napolniti. Da bom to praznino po očetu vedno nosil s seboj. In da se moram zato z njo naučiti živeti, da je ne smem napolniti s čim drugim. Ker je namreč ta luknja nekaj, s čimer bo moj oče vedno v meni.  Bolečina spominjanja . Težka stvar, ki jo radi preganjamo iz svojega življenja. Se že zamotimo s čim, s kakšni...