Preskoči na glavno vsebino

Objave

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
Najnovejše objave

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Nadvse bela

Pot na goro je vsako leto zelo primerna postna prispodoba. Gre seveda najprej za napor, da, za trud, za odločitev, ki jo človek naredi, ko začne s postom. Dobri sklepi in trdna volja so za pot nekaj zelo pomembnega, vendar ne dovolj. »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« (N. Zaplotnik)  Prepustitev  Skrivnost dobre poti, ki te napolni, ki te resnično spremeni, je, da se ji prepustiš , da te bolj kot do sebi postavljenega cilja pripelje tja, kamor si moral priti. Gre za podobno stvar, kot se mi je zgodila na Caminu, kamor sem odšel z mnogimi vprašanji, ki sem jih hotel rešiti, nazaj pa prišel z odgovori na povsem druga, pomembnejša vprašanja. Ker najboljša vprašanja postavlja pot sama, ker je najhujši napor sprejeti pot, kakršna koli že je, ker je najtežje osvojeni vrh tisti, na katerega nisi smel stopiti in se moral tik pod njim obrniti. Ker je največja zmaga pravzaprav lastni poraz.  Na Jezusu se danes učimo spremembe, ki

Pavza je del glasbe

Leta 1952 je skladatelj John Cage napisal slavno provokativno skladbo 4'33'', med katero glasbeniki samo poprimejo za svoja glasbila, a ne igrajo. Njegova skladba je polna pavz. Kar povsem lahko razumemo kot bedarijo. Lahko pa tudi kot promocijo pavze v glasbi. Pavze, ki je tudi glasba, pravzaprav zelo pomemben del neke skladbe, pa čeprav ne ustvarja glasu. Poudarke ustvarja, trenutke, na katere moramo biti bolj pozorni, teh pa ne bi bilo, če ne bi bilo pavz, vse bi zvenelo enako pomembno – oziroma nepomembno . In prav tako je pri govoru, prav tako pri delovanju.  Poseben čas  Dva Jezusova naporna delavnika, o katerih beremo v evangeljskem odlomku, dneva, v katerih veliko uči, izganja hude duhove in ozdravlja mnogo bolnikov, ne bi bila taka, namreč tako plodovita in tako ustvarjalna, tako uspešna in tako polna služenja in ljubezni, če ne bi med njima stal čisto poseben čas : »Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil.« (M

Demon luksuza

Na veliko se dandanes išče raznoraznih rešitev za človeštvo in Zemljo. Tuhtamo in se pogovarjamo, kaj bi bilo treba narediti, kako bi kaj spremenili, prirejamo konference, pritrjujemo zamaške, gremo se recikliranje, obsojamo, protestiramo, nič pa se ne spremeni zato, ker vemo , kaj je naš edini problem, da je tako, kot je, pa ob vsem vseeno delamo, kakor da ne vemo zanj.  Demon se skriva v prijetnosti  Če bi hoteli rešiti vse, kar je hudega in težkega na svetu, če bi hoteli odpraviti revščino in rešiti naravo, bi se samo morali odpovedati svojemu razkošju . Nič drugega ne bi bilo treba narediti, samo to. Tega pa noče nihče. In se zato delamo, kakor da rešitve ni.  Nekaj demonskega je v tem, nekaj hudičevega, delati nekaj, za kar vemo, da je narobe, pa vseeno ne nehamo s tem. Demon se rad skriva v prijetnosti , v udobju. Tako nam je težko to opustiti, tako težko zarezati v lasten luksuz, da smo se prepričali, da s tem ni nič narobe. In je tako kakor v evangeliju, da se nek obsedeni znaj

Avtoriteta, ki pritegne

Jezus je nekdo, ki svoje učence pritegne . Tako se začne njihov poklic: »Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan.« (Jn 1,39) Morda zaradi reklame, ki mu jo je naredil Janez Krstnik, ko ga je označil za »Jagnje Božje«, morda zaradi karizme, s katero je navduševal množice, bolj verjetno pa zato, ker je imel pravo avtoriteto .  Ko padajo avtoritete  Danes nam ob omembi kakršnekoli avtoritete ni prijetno, zelo slabšalno jemljemo njihov pomen za našo družbo, razumemo jih kot nekaj zatiralskega, nekaj, kar uničuje našo izbiro in svobodo. Verjetno je tako zato, ker se je v preteklosti glede avtoritet zgodilo veliko zlorab, kajti avtoriteto lahko razumemo zelo napačno, lahko jo zgradimo na moči, tako da bi nekomu grozimo, ga zaničujemo ali ga držimo v strahu, lahko jo utemeljimo na vzvišeni oddaljenosti, lahko na brezmadežni podobi, lahko podkupovanjem. In veliko tega se je in se še vedno dogaja.  V nevarnem času živimo, v času raztopljenih vrednot, pomešanih pojmov