Objave

Biti kakor pravi tesar

Slika
Jezusu očitno ni bilo ravno v ponos biti »tesarjev sin«, vsaj tako lahko sklepamo iz odzivov, ki so jih ob obisku Nazareta pokazali njegovi rojaki. Pa tudi »tesarjev sin«, tudi on ni imel drugih rojakov kakor samo te, grčave, težke, nerodne hlode, ki jim je bilo težko karkoli dopovedati. Le da je on, za razliko od svojih rojakov, kakor pravi tesar, vzel v roke hlod in ga začel počasi obdelovati. Ostružek za ostružkom, besedo za besedo. Bil je tam. Povedal je nekaj besed, zaradi katerih so Nazarečani »strmeli«, in čeprav evangelist namiguje, da je šlo za nekakšen neuspeh, je vseeno tam tudi nekaj naredil, ne »veliko«, res je, nekaj pa.  Zdi se, kakor da je delal kakor pravi tesar, po zgledu svojega očima torej, sveti Jožef je tudi znal tako, še bolj kot z deskami in hlodi je to delal z življenjem. Predstavljal si je mirno, tiho, umaknjeno življenje, dobil pa je vse prej kot to. Z neznancem noseča Marija. Sramota nezakonskega sina. Porod na potovanju. Nori kralj, ki streže otroku po ...
Objavite komentar
Preberite več

Velikonočno premikanje

Slika
» Glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Hitro sta zapustili grob .« (Mt 28,2.8)  Danes se v grobu, na kraju mrtvih, nekaj premika. To je velika novica! Pa ne mislim na jutro, ki se počasi rojeva sredi teme, niti na kamne, ki se valijo izpred grobov, ne mislim na zemljo, ki se trese od angelovih korakov po njej. Mislim na toliko in toliko ljudi, ki se jim je v strahu in veselju to jutro nekaj zganilo v prsih. Dve Mariji, Peter, učenec, ki ga je Jezus ljubil – ta je podoba vsakega od nas – v njih se je zgodil tisti »močan potres«, v njih se je nekaj premaknilo , nekaj oživelo , nekaj prav tistega, kar se je zdelo trdno in gotovo. In hladno in mrtvo. Angel, ki ga je poslal Bog, da odvali skalo in iz groba pokliče dotlej mrtvega človeka.  To premikanje v naših prsih, včasih nadležno, včasih olajševalno, to je naša velika noč . Ta nezadržna sila življenja, ki to jutro brbota v nas, s katero nas Bog vznemirja, nas straši in hkrati veseli, je vstali ...
Objavite komentar
Preberite več

Moč in služenje

Slika
Morda ne razumemo več, kako zelo velika stvar je za naše življenje evharistija , kako nekaj velikega je med seboj imeti Gospoda, kako nekaj pomembnega je ob sebi imeti brata, sestro, biti del neke skupnosti …   Morda nas zato sv. maša ne privlači več tako zelo, zato nam ne pomeni veliko. Nekaj nas nezadržno vleče iz nje, kakor tisti hudičev navdih , naj Juda izda svojega Učenika, naj pusti svojo skupnost na cedilu. Umazanija , ki smo si jo nabrali s tem, da smo hodili po svetu, je to, tista zlovešča misel, ki nas jo uči svet, ki ga dnevno gledamo, imeti moč nad drugim, uveljaviti sebe in svoje ideje, America first , sebičnost, korist, tudi za ceno krvi, če je treba. Vse to se lepi tudi na nas, brez izjeme, in nas vleče ven, v noč izdajstva skupnosti in Gospoda, vedno je tako, ko si pustimo dopovedovati, da so nam drugi ljudje odveč , če ne služijo našim načrtom.  A tam zunaj nas ne čaka drugega kot smrt. Kakor Juda, ki je verjel temu navdihu. Ker umremo, ko zapustimo Gosp...
Objavite komentar
Preberite več

Sočutje

Slika
Če se boste sprehodili po razstavi križevega pota Marka Jermana v kripti pod mestnim trgom v Idriji, boste opazili neverjetno stvar, ki jo mogoče vsega vajeno oko zlahka prezre. Kakšna milina sredi vsega krutega sovraštva … Kakšna lepota sredi tako velikega trpljenja. To je tudi tisto, kar želi v nas zbuditi poročilo o trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ostati lep človek sredi sovraštva, ostati odločen sredi strahu, ostati zaupljiv v noči vere, to je tisto, kar nam je ponudil Bog v noči človeštva preko Kristusa. Bog je prisoten v tem grdem in groznem dogajanju! Najprej v Kristusu, ki tudi danes s podobnim križem hodi po podobnem svetu. Potem pa tudi v ljudeh, ki so bili tistega groznega dne v Jeruzalemu vseeno sposobni nečesa dobrega. Peter, ki se je zjokal. Mož iz Cirene. Stotnik in stražniki. Marija Magdalena in ona druga Marija. Jožef iz Arimateje.  Malo jih je, pa vendar. Nekaj tistih, ki so kljub vsemu še sposobni verjeti v dobro in lepo in sveto in pošteno, je znamen...
1 komentar
Preberite več

Vedno znova iti nazaj

Slika
» Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje vame, bo živel. « (Jn 11,25)  V tem pomembnem stavku je vse, kar moramo vedeti. Da je namreč naše življenje še vse kaj več kot samo fizično prebivanje, da je življenje v tem, kdo smo, če smo v nekem trenutku res to, kar smo, kaj se z nami dogaja, kaj počnemo in ali je smiselno, kar počnemo. To nam daje razumeti, da je torej naše Življenje res On, ko ga ta vodi in usmerja. In da je torej naša smrt pravzaprav samo v tem, da nismo ob njem, da ne hodimo za njim. Da je Kristus tisto, kar daje našemu življenju največjo možno kakovost .  Zato zgodba o obujenju Lazarja od mrtvih pravzaprav ni zgodba o vstajenju. Je zgodba o spreobrnjenju , kar je v bistvu naše vstajenje: ker je to odgovor na klic ljubezni , ki nas vabi iz naših grobov, iz naših smrti – sovraštva, zamer, užaljenosti, obupa, trme v svoj prav. V tej zgodbi namreč veliko ljudi »vstane«, Marija, ki je v obupu najprej obsedela doma, Marta, ki se je pustila pregovoriti, naj odmak...
Objavite komentar
Preberite več

Prevzeti odgovornost

Slika
» Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. « (Mt 1,20)  Jožef je postavljen pred težko dilemo svojega življenja. Reagira pa mirno in preudarno. Ne dela na hitro in na silo, temveč si vzame čas za razmislek. Za premislek, komu želi v svojem življenju slediti. In on se odloči, da bo kljub vsemu tveganju in posledicam, ki jih ta njegova odločitev, da obdrži Marijo pri sebi, prinaša, poslušal angela. »Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.« (Mt 1,24)  V čem je namreč njegova dilema? Koga poslušati. Komu verjeti. Kako dobro porabiti svoje življenje. Na koga opreti svoje življenje. Za to gre. Za vprašanje, kdo je gospodar mojega življenja .  Poslušati angela v tem primeru ne pomeni nič drugega kakor slediti Bogu v svojem srcu. Imeti enega samega gospodarja, Boga in nikogar drugega. Kajti Jožefovo premišljevanje o Marijinem zagonetnem primeru, kakor pravi evangelist, je bilo ...
Objavite komentar
Preberite več

Alternativa »fake« svetu

Slika
Morda bi realnost našega časa najbolje opisali kar s popularno angleško izposojenko »fake« [fejk], kar po slovensko pomeni nekaj lažnega, ponarejenega, hlinjenega, nekaj torej, kar posnema resničnost, a je v sebi globoka laž. Nekaj, kar naredi človeka slepega, da verjame tistemu, kar vidi, četudi ni resnično. Kajti preko »fake« podob ljudi na spletu, »fake« novic in »fake« obljub smo bolj kot resnici začeli verjeti lažem, ker je postala laž lepša in lažja od resničnosti; ker je takšna, kot si je želimo. Resničnost pa ni.  Sebičnost  Iz tega »fake« fenomena izhaja toliko naših grozot v nas in v naših odnosih. »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.« (Jn 9,41) Ker ljubimo neresnično podobo sveta, drugih in samega sebe, tako težko živimo z resničnim. Se temu, kar je realno, torej grešno, nepopolno in potemtakem povsem nesprejemljivo za naš »fake« popolni svet, vedno bolj odpovedujemo. Prav iz tega nesprejemanja izvira naša uničujoča sebičn...
Objavite komentar
Preberite več