Biti kakor pravi tesar

Jezusu očitno ni bilo ravno v ponos biti »tesarjev sin«, vsaj tako lahko sklepamo iz odzivov, ki so jih ob obisku Nazareta pokazali njegovi rojaki. Pa tudi »tesarjev sin«, tudi on ni imel drugih rojakov kakor samo te, grčave, težke, nerodne hlode, ki jim je bilo težko karkoli dopovedati. Le da je on, za razliko od svojih rojakov, kakor pravi tesar, vzel v roke hlod in ga začel počasi obdelovati. Ostružek za ostružkom, besedo za besedo. Bil je tam. Povedal je nekaj besed, zaradi katerih so Nazarečani »strmeli«, in čeprav evangelist namiguje, da je šlo za nekakšen neuspeh, je vseeno tam tudi nekaj naredil, ne »veliko«, res je, nekaj pa. 

Zdi se, kakor da je delal kakor pravi tesar, po zgledu svojega očima torej, sveti Jožef je tudi znal tako, še bolj kot z deskami in hlodi je to delal z življenjem. Predstavljal si je mirno, tiho, umaknjeno življenje, dobil pa je vse prej kot to. Z neznancem noseča Marija. Sramota nezakonskega sina. Porod na potovanju. Nori kralj, ki streže otroku po življenju. Svojeglavi sin, ki izgine na potovanju. A njegove odločitve so kazale na to, da je bil pravi tesar, da je vzel kos lesa, kakršen je že bil, in začel iz njega delati mizo, zibko, omaro, kuhalnico, kar se je pač dalo. Da je torej zmogel kljub vsemu sprejeti življenje, kakršno je, in iz njega napraviti nekaj lepega, uporabnega, dobrega. 

To je bilo navsezadnje delo, iz katerega je počasi iztesal Odrešenika sveta! 

In da, tudi v naših rokah je kak grčav kos lesa. Predstavljam si, da nihče od nas nima ravno idealnega življenja, vsekakor ne takega, kakršnega bi si želel, kakršnega je načrtoval, niti ne takega telesa, niti ne takih sposobnosti in kaj vem še česa. Tudi ta naša skupnost, ki nam je bila dana, ni ravno nekaj idealnega. Realnost, bodimo pošteni, nam večinoma ni všeč. »In spotikali so se nad njim.« (Mt 13,57) 

Toda saj ni nič posebnega sestaviti Ikeino mizico. Mojster se pokaže v tem, da zmore iz nemogočega napraviti nekaj uporabnega. In človekova naloga, ki mu jo je Stvarnik dal na začetku vsega, je, da sprejme svet, v katerega je položen, v situacijo, ki mu je podarjena, kot svoj dom – in da ga s svojim delom zgradi, obteše, izbrusi. Izboljša. »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,28) 

 Drugače povedano, Bog od nas hoče ustvarjalnosti, s tem smo mu namreč podobni! Da torej iz tega, kar nam je dano, nekaj ustvarimo. Da nepopolnosti dodamo svoje delo, svoj napor, svojo ljubezen. Bog je vedel, zakaj je dal takšno realnost v roke svetemu Jožefu. Bog ve, zakaj jo je dal nam. Verjamem, da zato, ker preko nas ustvarja nekaj velikega.

(misel na praznik sv. Jožefa Delavca)