Velikonočno premikanje

»Glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Hitro sta zapustili grob.« (Mt 28,2.8) 

Danes se v grobu, na kraju mrtvih, nekaj premika. To je velika novica! Pa ne mislim na jutro, ki se počasi rojeva sredi teme, niti na kamne, ki se valijo izpred grobov, ne mislim na zemljo, ki se trese od angelovih korakov po njej. Mislim na toliko in toliko ljudi, ki se jim je v strahu in veselju to jutro nekaj zganilo v prsih. Dve Mariji, Peter, učenec, ki ga je Jezus ljubil – ta je podoba vsakega od nas – v njih se je zgodil tisti »močan potres«, v njih se je nekaj premaknilo, nekaj oživelo, nekaj prav tistega, kar se je zdelo trdno in gotovo. In hladno in mrtvo. Angel, ki ga je poslal Bog, da odvali skalo in iz groba pokliče dotlej mrtvega človeka. 

To premikanje v naših prsih, včasih nadležno, včasih olajševalno, to je naša velika noč. Ta nezadržna sila življenja, ki to jutro brbota v nas, s katero nas Bog vznemirja, nas straši in hkrati veseli, je vstali Kristus, nikoli utišana in nepremagljiva ljubezen, ki nas danes kliče, sili iz tega, kar smo zdaj, v nekaj novega: »Ne boj se! Vstani! Pridi ven!« 

Kajti velika noč je vsakič, ko se v nas nekaj, kar se je zdelo mrtvo in pozabljeno, zgane, ko se vendarle nekaj premakne v nas, ko v sebi čutimo potrebo, da bi se premaknili, da bi naredili nekaj, kar vemo, da moramo storiti. Da bi živeli drugače. To je Kristus, nežni klic Ljubezni, Kristus, seme naše rasti, posejano v globini našega srca. Nekaj, kar nas kliče drugam, izven grobov naših užaljenosti, zamer, trmastih prepričanj. Nekaj, kar nas bo ven klicalo za vedno. 

 To je vesela vest današnjega jutra. Ne da sem našel Boga, prav nasprotno, da me je Bog našel, da me je končno našel, da v svojem iskanju ni obupal nad mano. Da nikoli ne bo. Da me bo vedno iskal, da me bo vedno klical. To je dejstvo, pravzaprav dogodek velike noči. Ne glede na to, kje smo se znašli, ne glede na to, kako globok je naš grob in kako trdo je naše srce, njegov klic ne neha klicati, njegov klic prodre do naših globin, da nas strese. Da nas zamaje. Da nas oživi. 

In to pomeni: hoditi za njim. Premikati se, vedno znova, ne stati na mestu. Delati nove in nove korake v smeri živega Gospoda. Učenec je namreč živ, dokler hodi za tem klicem, dokler se premika za Kristusom – in on je v Galileji, vedno v Galileji, torej nekje povsem drugje, kot tam, kjer sem sam. 

Naj nas velika noč strese, naj nas premakne v novo deželo. Ne bojte se iti tja, kamor vas kliče Kristus. On vedno vodi v življenje.

(misel na veliko noč)