Moč in služenje

Morda ne razumemo več, kako zelo velika stvar je za naše življenje evharistija, kako nekaj velikega je med seboj imeti Gospoda, kako nekaj pomembnega je ob sebi imeti brata, sestro, biti del neke skupnosti … 

 Morda nas zato sv. maša ne privlači več tako zelo, zato nam ne pomeni veliko. Nekaj nas nezadržno vleče iz nje, kakor tisti hudičev navdih, naj Juda izda svojega Učenika, naj pusti svojo skupnost na cedilu. Umazanija, ki smo si jo nabrali s tem, da smo hodili po svetu, je to, tista zlovešča misel, ki nas jo uči svet, ki ga dnevno gledamo, imeti moč nad drugim, uveljaviti sebe in svoje ideje, America first, sebičnost, korist, tudi za ceno krvi, če je treba. Vse to se lepi tudi na nas, brez izjeme, in nas vleče ven, v noč izdajstva skupnosti in Gospoda, vedno je tako, ko si pustimo dopovedovati, da so nam drugi ljudje odveč, če ne služijo našim načrtom. 

A tam zunaj nas ne čaka drugega kot smrt. Kakor Juda, ki je verjel temu navdihu. Ker umremo, ko zapustimo Gospoda, ko nimamo več skupnosti. 

Razumemo, zakaj? Ker nas v njej – in samo v njej – Bog umiva. Ker nam s tem ponižujočim dejanjem sužnjev daje dostojanstvo. Ker se v njej – in samo v njej – sklanja pred nami in s tem kaže, kako pomembni smo zanj, kot sužnju gospodar, kot otroku starš, kot staršu otrok, kot možu žena, kot ženi mož. In to ponavlja dan za dnem, da bi si zapomnili, kje jo dobimo. Samo pri njem, samo v tej skupnosti. Vse drugo kot ljubezen človeka ponižuje in razčlovečuje. 

Zato je ta mehak in topel večer velikega četrtka tako zelo pomemben. Vanj Gospod poleg tako zmagujočega koncepta moči in oblasti v naše srce položi predlog služenja, ki je izvor našega dostojanstva, s katerim v tej skupnosti drug drugemu dajemo pomembnost. »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil.« (Jn 13,15) 

In to za nas pomeni kakor Jezus ostati za isto mizo, za katero je tudi izdajalec, ovaduh, zatajevalec, nezvesti prijatelj. To je evharistija. Biti tam, kamor te je Bog postavil, ker si njegov brat, ker si njegova sestra, ker moraš to biti tudi, ko je težko. Predvsem tedaj. Vstati in mu umiti noge. Potruditi se z njim. Ohraniti mirne živce. Odpustiti. Sprejeti. Tudi pograjati, če je treba. Predvsem pa vztrajati. Narediti to še enkrat in še enkrat. Kakor Jezus mu dati pomembnost. On jo bo dal tebi. Tako preprosto je to.

(misel na veliki četrtek)