Prišla je ura

Tik pred veliko nočjo, torej pred dnevi njegovega trpljenja in vstajenja, Kristus izreče stavek: »Oče, prišla je ura: poveličaj svojega Sina.« (Jn 17,1) Pomemben stavek. Kakor bi rekel: »Pripravljen sem. Naredil bom, kar hočeš.« Pove nam namreč, da je Kristus v veliko noč vstopil povsem zavestno, da ga ta stvar ni presenetila in da tudi ni bil vanjo prisiljen, da je vse skupaj sprejel, odločno, odraslo, kot mož. 

Bodi pripravljen! 

Ta stavek uporabljajo tudi skavti. Na pozdrav: »Bodi pripravljen!« odgovorijo z: »Vedno pripravljen!« Kajti pripravljenost je (ne samo za skavte, za vse) pomembna vrlina. Pomeni, da stvari, ki se mi zgodijo, situacije, v katerih se znajdem, osebe, ki jih srečam, ne jemljem kot slučaj ali kot presenečenje ali kot Božje štrafanje, temveč kot klic, kam naj naredim naslednji korak. In prav sprejeti svojo situacijo kot svoje poslanstvo, to je, o čemer govorimo pri Jezusovi drži. Odločni, aktivni drži glede spopadanja z življenjem. 

Življenje je nepredvidljivo. Zato je izraz naše pripravljenosti in sprejetja lastnega poslanstva fleksibilnost, prožnost, če želite. Da se torej življenju prilagodimo, da nanj primerno odgovarjamo, četudi je težko, da smo se sposobni kateri stvari tudi odpovedati, če je treba – ker je mogoče razumeti, da nas želijo tudi krizne situacije, v katere pridemo, privesti do našega globokega notranjega bistva. Situacije nas namreč pahnejo v razmišljanje, kdo pravzaprav smo – saj to, da smo tukaj, in to ravno zdaj, največ pove o nas samih. 

Res, spoznati svoje življenjsko poslanstvo ni nekaj, kar bi ugotavljali za sto let naprej, temveč se to počne v sedanjosti, ta je tista, ki me kliče, ta je tista, ki skuša v meni uresničiti globok namen mojega življenja. Američani temu rečejo first touch rule. Pravilo prvega dotika. Kar moraš narediti, naredi takoj in ne prelagaj stvari, ker se ti bodo nakopičile v kup, ki ga ne boš mogel obvladati. 

Upor obotavljanju 

In ravno to je upor cincanju, obotavljanju, odlašanju, ki se ga dandanes tako radi poslužujemo, misleč, da lahko težke korake, ki jih od nas zahteva življenje, lahko preložimo na kdaj drugič. Pa je to pravzaprav nemogoče, kajti tudi »ne narediti ničesar« je vrsta odločitve. In to nevarna. Kajti kdor v reki življenja ne naredi koraka, ne ostane na istem mestu, temveč ga reka odnese. 

Jezusova pripravljenost narediti korak ni nekaj samoumevnega. Človek se lahko prepusti življenju in nanj primerno odgovarja, samo če ve, da je to nekaj, s čimer ne bo samo poveličal Boga (Jn 17,4), temveč bo s tem dopustil, da tudi Bog poveliča njega (Jn 17,5). In to je velika stvar, s svojim življenjem spremeniti svet.

(misel na 7. velikonočno nedeljo, leto A)