Jaz, Kristus in Chat GPT


Si to res ti? / Ali je vse samo še / čet dži-pi-ti? Tale kratka pesem neznanega avtorja, ki sem jo pred nekaj dnevi zasledil na družbenih omrežjih, zarisuje precej trpko podobo naše resničnosti. Kajti pri tem orodju umetne inteligence ne gre samo za to, da bi to (p)ostalo priročen pomočnik pri opravljanju rutinskih vsakodnevnih nalog, ki so nam po nepotrebnem jemale čas, nikakor, kolikor vidimo, je umetna inteligenca (UI) zagotovo postala nekaj, kar misli namesto nas, saj z lahkoto in precej hitreje opravi s stvarmi, ki so nekoč zahtevale naš umski napor. V nekaterih primerih je komu postala tudi prijatelj, ki ga v realnem svetu nima. 

Kako nas UI spreminja 

Zato se je povsem na mestu vprašati, ali ni UI ob tako pomembni vlogi v človekovem življenju že začela spreminjati moralne krajine, ali niso naše odločitve in vrednote že vsaj nekoliko spremenjene tudi na podlagi tega, kar proizvede ta mogočna mašina. Kajti sposobnost naprav, da proizvedejo pomensko povsem ustrezna besedila, še ne pomeni, da so zato tudi zanesljiva in resnična. Naprave namreč lahko »halucinirajo«, da torej ustvarjajo trditve, ki se na prvi pogled zdijo sprejemljive, a so v resnici neutemeljene ali izražajo predsodke. Kar pomeni, da je zelo nevarno, če to, kar zapišejo, vzamemo za čisto resnico, ker bo to nekaj, kar bo prav mogoče zelo zaznamovalo naša življenja. 

Kdo torej sploh smo v obzorju umetne inteligence? Smo ob njej sploh še »original« ali samo cenena kopija nekega splošnega mnenja, morda celo kopija nekega vplivneža, ki se ne nujno sklada tudi z našimi vrednotami? Nas ne to vodi v neke vrste suženjstvo, ko ustvarja naše mnenje, s tem, da mu brez premisleka nekritično pritrjujemo? Samo zato, ker je hitro in nenaporno? 

Kristus kot moralna avtoriteta 

Kako naj torej človek ostane človek, »res ti« in ne »čet dži-pi-ti«? Lahko bi preprosto rekli, da tako, da postavi za svojo avtoriteto postavi Boga, ne pa človeka – kajti algoritem, čeprav ga razumemo kot nezmotljivega, vsevednega in vsemogočnega, še vedno ni izraz neke božanske, ampak človeške modrosti, saj se je tudi on samo »naučil« besed, mnenj in pogledov svojega programerja in človeških mnenj. Da Kristus – in ne Chat GPT – postane naša »pot, resnica in življenje« (Jn 14,6), da sledimo, verjamemo, živimo samo njemu, njegovi besedi, njegovemu zgledu. 

On namreč človeka razume kot svojo »pot, resnico in življenje«, ki vodi k Očetu. In samo v tej smeri gre lahko tudi naša pot. »Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« (Jn 14,6) Ne pripeljejo vse poti k Očetu. Ni vsaka resnica resnična. Ni vsako življenje dobro. Vse to je mogoče samo v Kristusu, ki je iskal Očeta v obzorju človeka z naporom poti, s poslušnostjo resnici vesti, z odgovorom Klicu življenja. In mi mu kot učenci sledimo. »Verujete v Boga, tudi vame verujte!« (Jn 14,1)

(misel ob 5. velikonočni nedelji, leto A)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Charles Baudelaire: Tujec

Koga ljubiš najbolj, skrivnostni človek, povej? Očeta, mater, sestro, brata? Nimam očeta in matere, ne sestre, ne brata. Prijatelje? Izustil si besedo, ki mi je njen pomen ostal do danes neznan. Domovino? Ne vem, na kateri strani leži. Lepoto? Rad bi jo ljubil, ko bi bila božanska in nesmrtna. Zlato? Sovražim ga, kakor ti Boga sovražiš. Ej, kaj pa torej ljubiš, čudni tujec? Ljubim oblake ... oblake, ki romajo ... tam doli ... tam doli ... čudovite oblake.
Preberite več