Besede za srce

Nešteto herodov na naše družine, predvsem na otroke, pa tudi na zakonce, se razume, kakor v Jezusovem preži tudi v današnjem času. Stvari, ki razbijajo našo družino, ki jo delijo, ki jo odtujujejo. Pa tu ne govorim samo o (mobilni) tehnologiji, ki je resda najmočneje zarezala v središča naših družin in nam ukradla pozornost in energijo, namenjeno drugim v naših družinah. Govorim tudi o (pre)dolgih službah, o neskončnem delu, o posledični utrujenosti, govorim o neštetih »nepogrešljivih« opravkih zunaj družine, govorim o vsakovrstnih vabljivih izletih navzven, s katerimi se izognemo večkrat tudi problematični dinamiki družine in nekam pobegnemo sami. Odločnost  Evangelij nam predstavi Jožefa kot moža, kakršnega si želi najti vsaka ženska, kot očeta, ki ga mnogim otrokom primanjkuje. Je moška figura, ki manjka tej generaciji prestrašenih, negotovih, nestabilnih in zmedenih moških današnjega časa. Jožefu je angel (ali pa zdrava pamet, saj se to dvoje pač ne izključuje) namreč povedal, ...

» Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. « (Jn 1,9)  Božična noč je pot v temo. Tja nas vabi, v lastno noč, tja nas pelje, v vse tisto, kar je v nas narobe, boleče, grdo, neodrešeno, v tisto, česar nas je pred drugimi in samimi sebe sram, vodi nas v vse tisto, kar nam pravi, da nismo nič, da smo ubogi kakor ničvredni pastirji, tisti na dnu družbene lestvice. Tja nas usmerja s čisto posebnim razlogom: da bi v tej svoji noči srečali Luč. Boga. »Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« (Lk 2,12)  Res je tam. To je oznanilo svete noči: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.« (Lk 2,11) Ne samo tema, v moji noči je Bog, ki me ima rad.  Toda »luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« (Jn 1,5) Kajti ta luč je nekaj v nas, kar nam ne da miru, nekaj, kar nas želi spremeniti, čeprav se sami nočemo . Prav Tisto torej, kar se bori s temo v nas , tisto Nekaj, kar v nas še ni obupalo nad dobrim, lepim in p...

Predstavljam si, da si je Jožef stvari za svoje življenje zamislil povsem drugače, kot so se potem zgodile. Veselo pričakovanje zakona z vzorno deklico Marijo in nato mirno, povprečno življenje v neki anonimni oddaljenosti. Nato pa pride presenetljiva, težka novica, ki vse to vrže s tečajev: noseča Marija. In Jožef je postavljen pred težko odločitev, ki bo v vsakem primeru porušila tisto, kar si je zamislil.  V takih situacijah običajno zamerimo Bogu. Sovražimo ga, da nam uničuje tisto, kar smo si zamislili kot najboljše za svoje življenje. Toda ko Bog kaj uničuje, to naredi samo zato, da namesto tega ustvari kaj novega. »V človeku ne nastane nobena stiska, razen če mu Bog hoče pripraviti novo rojstvo.« (J. Tauler) Tako Bog Jožefu prav preko te zagate podari nove, boljše sanje : »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« (Mt 1,20-21) Sanje ...

V težkih časih živimo. A ne mislim reči, da v časih, ko ni več ničesar dobrega in lepega, temveč v časih, v katerih sta zlo in posledični obup prišla do še več besede kot navadno. Govorim o časih, v katerem je zlo, ki ga je že tako lažje slišati od lepega in dobrega, z mediji le še okrepilo svoj glas, da se nam je začelo zdeti, kakor da je na svetu samo še to. Da ni več dobrega, lepega, svetega, samo še grdo in slabo. Je namreč vedno tako, da so lepe stvari tihe in nežne, da so dobre stvari tako blage in mile, da se nam zdijo samoumevne in neopazne. Grde, slabe stvari, škandali, grehi, napake, porazi, te pa so agresivne, te kričijo, te opozarjajo nase, pozornost pritegujejo, veliko bolj kot tisto lepo in dobro. In te slabe stvari, ki tako rade izstopajo, nam dajejo vtis, kakor da je lepo povsem izginilo. »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3)  Utrujenost duha  To v nas ustvarja svojevrstno utrujenost , nehali smo se truditi za dobro, misleč, da ne ...

Dobrega moža Miklavža kljub vsemu lepemu in dobremu, ki nam ga na jutro svojega godu natrosi v nastavljene peharje, velikokrat povezujemo tudi s šibo. Prav lahko bi jo v maniri »osvoboditve« sodobnega človeka razumeli kot ostalino starih, mračnih, nerazumnih časov, v katerih je Cerkev strašila ljudi s peklom. Toda ta šiba, ki jo Miklavž sem pa tja komu še podari – tudi meni jo je! – skriva v sebi morda že nekoliko pozabljeno potezo ljubezni .  Svarilo  Ta šiba se je namreč nato ponavadi znašla nekje na vrhu kakšne omare in je bila zelo redko uporabljena, če sploh kdaj. Toda celo leto je ostala na vidnem mestu: za otrokom zelo potrebno svarilo , da so v našem življenju stvari, ki se jih ne počne, ker to prinese slabe posledice. Zato je Miklavž poleg fig, pomaranč in sladkarij vedno podaril tudi šibo. Vsak človek namreč ne potrebuje samo nežnosti in dobrote, vsakdo potrebuje tudi to, da se mu postavi pravilne meje . Se pravi, da se zaveda tega, kaj sme in česa ne. Temu je bila n...