Se je bilo treba


Slavna »prilika o izgubljenem sinu« je pravzaprav samo uvod v zadnji stavek, morda najpomembnejši v celotni priliki, ki ga oče izreče svojemu godrnjavemu starejšemu sinu: »Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.« (Lk 15,31-32) Ker se tako namreč vzpostavi kontrast med starejšim sinom, ki je v priliki tip človeka, ki meni, da je odpuščanje nekaj, kar mora nekdo s kaznijo odslužiti za svoje grehe, ter očetom, ki pa je v priliki človek, ki razume, da je odpuščanje za življenje katere koli osebe nekaj nujno potrebnega. 

Tako pravi oče, da se je bilo vrnitve mlajšega sina treba veseliti. Gre za nekaj potrebnega, torej, za neizogibno stvar, ne zgolj za možnost, kako naj se obnašamo do nekoga, ki nam je nekaj dolžan. »Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«. Kar nam je morda malce tuje, če ne razumemo razloga, zakaj je oče z obleko, prstanom in pitanim teletom na prvi pogled (starejšega sina) tako nerazumljivo vedel do svojega mlajšega sina, razuzdanca, grešnika, pokvarjenca, ko se je ta vrnil domov. Bil je pač njegov sin. In to je tisto, kar je v resnici štelo. Ne zapravljeno premoženje, ne njegovo razuzdano življenje, ne njegove žalitve. Nič ni bilo večjega od tega! Odnos z njim je bil za očeta nekaj tako neprecenljivega, da si je želel njegove vrnitve, pa četudi je bil še tako velik grešnik. 

Bil je njegov! Zato se je bilo treba veseliti: ker si je želel vrniti v odnos, ker je čutil potrebo, da bi spet imela drug drugega: »Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.« (Lk 15,18) Zato oče ni mogel nič postaviti pred to, zato mu je oče odpustil. Tu ni bilo prostora za užaljenost, za zahtevo povračila, ker je to nekaj večjega: imeti nekoga, ki je tvoj, spet ob sebi. 

Greh namreč med nami in v nas povzroči težave, ki jih sami ne moremo premagati. In samo tako se lahko počasi zacelijo rane, samo tako se lahko pozdravi bolečina, ki je nastala ob grehu, če pustimo, da se nekdo spet vrne k nam, da spet pridemo skupaj. To je odpuščanje. Začetek zdravljenja, ki je mogoče samo skupaj. 

In zdaj stopimo k starejšemu sinu. Zakaj on ni mogel čez to? Ko je očetu očital njegovo razsipno ravnanje, je svojega brata poimenoval »ta tvoj sin« (Lk 15,30), medtem ko ga je oče imenoval »ta tvoj brat« (Lk 15,32). V tem je razlika. Ker ni čutil, da je mlajši brat tudi njegov, ker ga ni imel za svojega, zato ni mogel odpustiti. To je sporočilo, ki ga moramo odnesti s seboj v odnose, ti ljudje so naši in mi smo njihovi, zato potrebujemo drug drugega, ne moremo se drug drugemu preprosto odpovedati. 

 To je torej razdalja, ki jo je treba premagati, da bi lahko razumeli dragocenost naših spravljenih odnosov, to je razdalja od danes do velike noči.

(misel ob 4. postni nedelji, leto C)

Komentarji

  1. To priliko je Jezus govoril pravovernim Judom (iz Judeje). Izgubljeni sin je namreč prispodoba za Jude iz Galileje ("Jn 7,52 Odgovorili so in mu rekli: »Kaj si tudi ti iz Galileje? Preišči in sprevidi, da iz Galileje ne pride noben prerok.«"), izgubljeni sin bi lahko bil v prispodobi tudi Jezus sam. No, Bog se je Jezusa razveselil: "To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.". Sin, ki je bil stalno pri očetu, pa je v prispodobi "pravoverni jud, t.im. farizej". Ampak, pravoverni judje so se razjezili, in niso sprejeli, da je Bog-Oče tako lepo sprejel "galilejca" in ga blagoslovil. Večina podobnih prilik, se tako nanaša na Jezusa samega. Npr. prilika o vinogradnikih. Ali pa sam izraz "vogelni kamen". "Kamen, ki so ga zidarji zavrgli (galilejce), je postal vogelni kamen...". Ni pa ta prilika kar tako...Posledica tega je še danes, da se imajo Judje(Izraelci) za izbrano ljudstvo...tragična posledica! Ki jo občutijo njihovi sosedje vsak dan.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro