Prepustiti vodenje

Ne razumemo vedno prav dobro postnega časa. Res je, da je to pot na goro, kakor ga predstavi današnji evangelij, vendar to lahko razumemo tudi napačno. Večkrat se nam namreč zdi, da je to pot odrekanja, truda, samopremagovanja, se pravi pot spreminjanja v to, kar smo si zadali, da bomo postali, pot v to, kar si želimo. »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore …« (Lk 9,33) 

Vendar je življenje, kakor pot na goro, pretežko. Vsak, ki je že kdaj bil na gori, pa je zelo dobro izkusil, da tam ni vse tako, kakor si si zamislil, da je tam marsikdaj tako, da moraš prečrtati svoje plane in jih korenito spremeniti. Da se na gori nimaš kaj delati pameten. Da jo je treba spoštovati, da jo je treba poslušati in razumeti njene namige. »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« (Lk 9,35) 

On je tisti, ki kaže oprimke in kleše pot, ne človek, zato ne gre vedno tako, kot smo si želeli sami, včasih bi radi več, včasih manj, kot zmoremo, pa je treba požreti ponos in ubogati goro in vodnika, včasih je pot celo prenevarna in se je treba obrniti nazaj, in točno to je tisto, s čimer gora spremeni človeka. Da začne poslušati, gledati, si pustiti dopovedati in nehati trmariti po svoje. Da postane učenec. 

Namesto da svoje življenje še bolj kontroliramo, bi se morali torej v postu naučiti svoje življenje nekoliko bolj prepuščati, dopustiti vodenje Bogu. Torej biti pripravljeni dati večjo veljavo Bogu kakor lastnemu mnenju, ki je tako velikokrat podvrženo izogibanju napora, ga bolj poslušati kakor svet, ki ima povsem drugačne vrednote in usmeritve, drugačno pot. To je natanko tisto, kar je naredil tudi Jezus, ko se je dvignil na goro. »Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala.« (Lk 9,29) 

Da bi se torej res spremenili, da bi zmogli slediti Bogu in ne lastnemu egu, potrebujemo veliko molitve. V njej se res učimo prepuščati svoje življenje Bogu. Veliko poslušanja, ne veliko govorjenja. Ker je molitev pot, po kateri ne gremo sami, pot, na kateri nas nekdo vodi, nam daje videti to, česar sami nismo še nikoli, in poguma, da se lotevamo stvari, ki se jih sami ne bi nikoli. Proces, če hočete, rast, molitev je kakor poganjanje novega na vrtu našega starega življenja, odpiranje neznanemu in nemogočemu, sprejemanje do tedaj nesprejemljivega, morda pretežkega, morda strašljivega. 

 Zato in samo zato molitev spreminja. V tisto, kar moramo postati, tudi če ne vemo točno, kaj bi to bilo. Prepustimo vodenje Bogu!

(misel ob 2. postni nedelji, leto C)