Preskoči na glavno vsebino

Maske


Od nekdaj sem se pusta bal. Morda tudi zato, ker sem ga velikokrat videl na Drežniškem, tam, od koder je doma moja mama, je pust osrednji vaški praznik, na pustno soboto cela vas živi samo za to, peče se, pije, čaka, da sprevod našemljenih fantov stopi v hišo. Za tradicionalne maske gre, za vedno iste vloge, ne, tam ni nobenih princesk in batmanov, ne, v hiše stopajo »ta lepi«, po ulicah pa se za otroki podijo »ta grdi«, stvori s človeškim telesom in zverinsko visečim jezikom in napadajo otroke z nogavico, polno pepela. Tam so maske »grobe«, ker je bil tak pust od vedno. Da se ga ustrašiš. Da bi prestrašil tudi zimo, zares, ne samo za hec.
 
Ko to razumem, se ga bojim nekoliko manj, pač vse gledam veliko bolj razumsko in se zato kdaj tudi sam našemim in podivjano skačem naokrog, pa nekoliko bolje dojamem čar tega dne, ko si z masko lahko nekdo drug, neznanec, »šema« pač, in takim pustimo več kot tistim, ki jih poznamo. »Če bi normalen bil, bi šel v zapor, zdej pustijo me pri miru, ker sem nor.« (A. Smolar) Z masko pač lahko uganjaš norčije, ne da bi te za to kdo grdo gledal in sodil in to prinese nekakšen občutek svobode, kajne, ko ti je dovoljeno delati to, česar kot človek v izložbi sicer ne bi smel. 

Vseeno me okrog pusta še vedno nekoliko stisne, morda se svet takrat res tudi meni postavi na glavo, nekaterim je to v zabavo in sprostitev, meni pa prinese čudno negotovost, ko v njem znani ljudje postanejo neznanci, ker se iz nekoga, na katerega se lahko zanesem, prelevijo v koga, za katerega ne vem, ali mi prinaša kaj dobrega ali slabega. Česar ne poznamo, se ljudje bojimo. 

Zato mi je pust svojevrsten izziv. Da se pred njo ne skrijem, ko potrka maškara na vrata, da je ne kriče odpravim, ampak da jo sprejmem, jo celo pogostim v njeni čudnosti, ki je sicer ljudje ne maramo, na ta dan pa jo dopustimo. Ker je maska lahko tudi pravi obraz tega človeka, saj si vendar sami izberemo, kaj si bomo nadeli na glavo, sami si za en dan izpolnimo željo, da smo lahko karkoli in kdorkoli. Res, mogoče je pa ravno to dan, ko smo lahko res to, kar smo v resnici – ali kar si želimo biti, pa ne moremo. Ironično, da smo to lahko samo pod masko

Kaj pa tokrat, ko že leto dni bolj ali manj vsak dan nosimo maske? Jih bomo letos na pusta odložili, da bi vsaj za en dan postali to, kar bi radi bili, pa ne moremo biti, ljudje z obrazom, ljudje, ki drug drugega poznajo, se pozdravijo, s kom poklepetajo? Pa ne govorim o fizičnem snemanju mask, govorim o tem, da se je med nami razpasla grda navada, da hodimo mimo drug drugega, ne da bi se pozdravili, maske so idealen način, kako se drug drugemu izogniti. Da, najprej smo se drug drugega zaradi virusa bali, danes, se mi zdi, smo se tega tako navadili, da to, da nekoga zaradi maske »nismo spoznali«, postane dober izgovor, da se mu skrijemo. Pa gre za iste maškare, ki za pusta hodijo od hiše do hiše, brez besed, in jih je treba pogostiti, da bi prišla sreča v hišo. Samo da pust tokrat traja dosti dlje kot navadno … 

Ne vem, kako bo letos s pustom, vem pa, da maske bodo. Baje, da preganjajo zimo.

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, februar 2021)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j