Dotik ozdravlja. Oba.

»Vse dni, dokler je bolan, naj gobavec prebiva ločeno; zunaj tabora naj bo njegovo bivališče!« (3 Mz 13, 46) Tako je s to stvarjo, dokler je bolan, naj bo gobavec v karanteni, naj se izogiba stikom, naj bo sam. Iz skrbi za skupnost, seveda, da se ne bi vsi okužili.

Strah

Potem pa nek gobavec pride k Jezusu in ga prosi, naj ga očisti. Kaj se skriva v ozadju te prošnje, tega prepovedanega približanja? Morda prav približanje pove, da tale ne prosi toliko ozdravljenja kot ostali (Mr 1,34), da morda ni bila samo bolezen, kar je mučilo tega možaka, da je šlo morda predvsem za samoto, ki jo trpi vsakdo v karanteni. Kajti gobavost je huda bolezen, ne zato, ker ti pred očmi razpada tvoje telo, ampak ker ti razpadajo tvoji odnosi, drug za drugim umirajo, ko se ti zaradi nalezljivosti izogibajo. Morda je gobavec prosil ozdravljenja od strahu, da bi tega odvzel ljudem, ki so se z njim srečevali, da bi ga odvzel potemtakem tudi Jezusu samemu: »Če hočeš, me moreš očistiti.« (Mr 1,40) Ker bi bil s tem ozdravljen tudi on.

Čudež

»Zasmilil se mu je.« (Mr 1,41) Tako se je zgodil tale čudež, ko se mu je zasmilil, ko je pustil, da se ga je najprej dotaknil gobavec. Spremenil ga je, ga s svojo prošnjo ozdravil. Da se ga je nato Jezus dotaknil tudi z roko, je bila samo posledica tega. Saj se ga ne bi dotaknil, če se ne bi prej pustil dotakniti, če ne bi dovolil, da se ga dotakne gobavec, če mu Jezus ne bi pustil biti človek, biti nekdo, ki ga opazim, ki ga poslušam in upoštevam, nekdo, zaradi katerega sem sposoben spremeniti svoj korak, zaradi katerega sem sposoben premagati tudi svoj strah pred njim.

Pozornost, ljubezen z drugo besedo, ta je bila vir ozdravljenja. »Hočem! Bodi očiščen!« (Mr 1,41) Ni torej ključno, da se ga je dotaknil, ampak to, da je to »hotel«, da se je odločil zanj namesto za svoj strah pred njim. Tako je bil ta človek »očiščen« v njegovih očeh, da je bil, kakor bi ne imel gob, kakor bi ne imel tega, zaradi česar se ga je bal. Ko je dal to, zaradi česar je dober in lep, pred to, zaradi česar se ga boji. Za to pa je bilo potrebno videti in ga poslušati. Okušati njegovo situacijo.

Karantena

Zato čudežu sledi karantena. Ker se ga je dotaknil, »Jezus ni mogel več javno v mesto, ampak je bival zunaj na samotnih krajih« (Mr 1,45) in je tudi sam za nekaj časa postal gobavec. Kajti vsak dotik seveda ima za nas posledico, z njim sprejmemo stanje tistega človeka tudi za svoje. Rekel bi, da je to bil vzrok Jezusovega strahu, kako zelo ga bo ta dotik spremenil, kako zelo ga bo spremenila ljubezen, za vedno in popolnoma, konec je bilo njegovega starega življenja.

Toda dotik je ozdravil. Oba. In druge, ki so izvedeli, da je strah mogoče premagati, ko postavimo lepoto nekega človeka pred njegove napake. »In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu.« (Mr 1,45) To je bil pa res čudež.

(misel ob 6. navadni nedelji, leto B)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik