Preskoči na glavno vsebino

40 dni učenja


Duh je odvedel Jezusa v puščavo, »takoj nato,« reče evangelij, po tistem nemara čudežnem dogodku ob krstu v Jordanu. Res, takoj po tistem lepem sporočilu, »Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje,« (Mr 1,11) se za Jezusa začenja puščava, kjer »je bil med zvermi in so mu stregli angeli.« (Mr 1,13) Puščava, kraj smrti in kraj tišine, kraj, kjer je umrlo staro Izraelsko ljudstvo in se rodilo novo, pripravljeno za obljubljeno deželo. 

Med dvema stranema, med katerima se mora vsakokrat nanovo odločiti, stoji človek, vedno, ne samo v puščavi, in izbira, koga bo poslušal, angele ali zveri. »Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo.« (5 Mz 30,19) Zato se Marku za razliko od Mateja in Luka ne zdi pomembno omeniti, v čem so bile Jezusove skušnjave, to naj bi odkril kar bralec sam, menda v primerjavi z lastnim življenjem. Bolj ga zanima trajanje teh skušnjav, 40, čas ene generacije, da bi razumeli, da je trajanje preizkušnje celotno Jezusovo življenje. Tako kot naše. 

Puščava 

Zato pa potrebuje puščavo, zato ga Duh želi imeti tam, ker se v puščavi, v praznoti, v pomanjkanju, v izrednih razmerah, bom rekel, vedno bolje sliši, razume, spozna, katera stran je katera. V preizkušnji spoznaš prijatelja, v puščavi – in sovražnika tudi, toliko bolj brezbrižneža, kar je njegova še slabša različica. Saj je to težava dobrega in zlega, da se ne ve, katero je katero. Saj človek vendar nikdar ne izbira med dobrim in zlim, tam ni kaj izbirati, vsi vemo, kaj izbrati, kadar je stvar jasna. Ko pa je človek postavljen med izbiro med resnično dobrim in navideznim (lažnim) dobrim, v tem pridemo do težave. Koga poslušati? Ali bolje rečeno, kdo je kdo? 

Zato puščava. Premišljevanja nam je namreč treba, da bi človek zmogel izbrati prav, da ne bi blodil; poslušanja, da bi slišal obe strani in še svoje srce na sredi; pomanjkanja, da bi se zavedel svojih želja in svojih resničnih potreb in da bi znal ločevati med tema dvema stvarema; pozornosti, da ga pri tem ne bi nič motilo; časa, da bi vse to razumel. Vsega tega pa ni, dokler ni v življenju puščave. Postnega časa.

Zveri in angeli 

Duh želi, da gremo tja, da bi spoznali troje zveri in troje angelov našega življenja. 

Prva zver je zver »Hočem še«. Ta želi človeka prepričati, da si lahko z uspehi pridobi odrešenje, da bo, ko bo več imel, kruha, nagrad, pohval, tudi srečnejši. Človeka pohrusta, ne da bi se tega zavedal. Druga, zver »Hočem sam«, stori misliti, da človek nekaj velja šele, ko nikogar ne potrebuje. Ta ga umori s samoto. Tretja, zver »Hočem po svoje« pa želi človeka prepričati, da mora za vsako ceno izpolniti svoje načrte in želje – in da jih lahko. Ob njej si človek razbije betico na zidu, v katerega se zaletava. 

Ob njih stojijo trije angeli, Hvaležnost, Skupnost, Ponižnost. In so tu, da nam strežejo. Hrano izbere vsak sam.

(misel ob 1. postni nedelji, leto B)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več