Že dolgo je tako, da človekovo vrednost presojamo predvsem po njegovih dosežkih, po njegovi »pridnosti«, če rečem bolj vsakdanje, zato je normalno, da je za nas dober človek šele tedaj, ko postane zgarana mama, prezaposlen oče, utrujen duhovnik. Take, garače, razumemo kot uspešne ljudi, ker so izkoristili čimveč časa za to, da bi kaj naredili. In kot takega lahko razumemo tudi Jezusa, ki je »ozdravil veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko hudih duhov.« (Mr 1,34)
Jezusov delavnik
Kot skuša povedati evangelist Marko, je imel Jezus zelo naporen delavnik. Kakor vsak oče in vsaka mati je nežno pristopal do ljudi, se zanje zanimal in poskrbel, kot duhovnik je mnogim pomagal, kot zdravnik mnoge ozdravil, kot prijatelj jih potolažil, kot človek je vsakega sprejel in mu dal svoj čas in pozornost. In delal je z veseljem, z voljo in navdušenjem, saj je s tem pritegoval množice (Mr 1,33). Vendar pa pride za vsakega starša, duhovnika, zdravnika trenutek, ko nima več česa storiti. Ali ko ne zmore več. Ali ko niti ne sme več česa storiti, ker bi bilo to za otroka, človeka, pacienta celo škodljivo.
Pri tem se nekaterim zgodi živčni zlom, morda kričanje, morda jok, spet drugim panika, tretjim obup. Med pripovedjo pa Marko skorajda neopazno navrže, da se je Jezus ustavil na obedu (Mr 1,31), in da je »navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil.« (Mr 1,35)
Trenutek, ko smo sposobni vse izpustiti iz rok, in trenutek, ko si pustimo postreči, to je nekaj, kar ljudje – odkar smo (vse)mo(go)čni – ne znamo več. Tako imamo tudi velike težave s tem, kaj narediti v času, ko nimamo česa narediti, ko nam popustijo moči ali ko smo nemočni, ko se znajdemo pred nečim, kar je večje od nas. Vendar je to samo klic lačnega srca, tiha prošnja našega življenja, da je tedaj čas, ko je treba samo sesti, vdihniti in moliti. Umolkniti. Poslušati. Se nahraniti. Nismo vsemogočni. Niti ne moremo biti. Niti nam ni treba.
Zven tišine v nas
»Glasba je tišina med notami,« je nekoč povedal skladatelj C. Debussy, ker ne gre samo za vdih, ne gre samo za to, da zajamemo zrak, ki ga nam je zmanjkalo za petje, ne gre le za nujno dejanje (čeprav v resnici to je, poglejmo samo na razširjeni pojav izgorelosti). Gre bolj za trenutek, ko pustimo, da našo glasbo, naše sporočilo svetu oblikuje nekaj večjega od nas, saj je glasba vendar neskončno več od tonov, od moči, od dejavnosti. Je tisto, kar nam glasba pove.
Zato potrebujemo molitev, da naša dejanja ne bi postala pehanje za dosežki, iskanje povračila ali perfekcionizma, da ne bi bila izkazovanje človekove moči, ki se slejkoprej razbije na čereh lastnih pričakovanj. Potrebujemo jo, da bi naša dejanja postala ljubezen. To pa postanejo, ko pustimo, da je v njih tudi nekdo drug.
(misel ob 5. navadni nedelji, leto B)
Komentarji
Objavite komentar