Prikrito zlo


Morda je kriv tolikšen strah, ki nas je nedavnoma tesno zaprl v lastne hiše, morda pa kaj drugega, da je po stiski z epidemijo, ko se je vse skupaj vendarle malce odprlo in zrahljalo, vsa frustracija, ki smo jo občutili ob strogo zatajevanem vedenju, kakor cunami butnila v naš svet in z rušilnim valom besa pred seboj začela podirati bolj ali manj vse, kar je v njem neznanega, vprašljivega, drugačnega, nasprotnega, skratka vse, kar si nam še upa biti v strah in nelagodje. Vedno je tako. Ljudje čutimo strašansko potrebo po tem, da najdemo in obsodimo grešne kozle, ki potem nosijo krivdo za stvari, ki so v našem svetu in življenju narobe, in to so ponavadi ljudje, ki jih ne poznamo, ki se jih bojimo ali s katerimi se ne strinjamo.

Problem obsojanja

Problem takšnih »kozlovskih sodb« je, da so posebno rade črno-bele. Naenkrat je vse ali dobro ali slabo, ali črno ali belo, in je seveda takšno zato, ker se s tem tako zlahka operemo vsake krivde. Tako enostavno je, kadar so za zlo na svetu odgovorni koruptivni politiki, komunisti, tajkuni, rasisti in kaj vem še kateri dežurni krivci, če ne pa vsaj kdo od sosedov ali sodelavcev, pa tudi med rjuhami iste postelje hitro najdemo izvor vsega zla.

Vendar zlo ne prihaja od tam. Zlo v naše življenje vstopa preko naših sodb, takšnih in drugačnih sodb, ki ne dopuščajo drugega mnenja, drugačnega pogleda na isto stvar. Prav z njimi se na njivi našega življenja naredi prostor za zlo, za ljuljko med žitom, ki zrase tako, da preplete svoje korenine z žitnimi.

Največja ukana zla je namreč v tem, da je bilo posejano prav zato, da bi začutili željo po tem, da bi ga izruvali. Da bi začeli obsojati. Da bi postali sodniki in začeli ločevati dobre od slabih ljudi. In da bi tako skupaj s slabim izruli iz njih tudi dobro. Kajti obsojanje človeka, ki je slab ali ki se nam tak samo zazdi, v nas zbudi sovraštvo do njega, v njem pa odpor do samega sebe in nasilje, s katerim se želi pred nami pokazati močnejšega. In tako se zlo širi. In bolj kot ga rujemo, več ga je.

Bog je Sodnik

Zato Gospodar polja pravi, naj pustimo rasti dobro in zlo skupaj do žetve, do konca. Ker je prav in dobro in normalno, da na istem polju rasteta pšenica in ljuljka, tudi zato, ker se ne ve vedno, katera je katera. In da se morata zato naučiti živeti druga z drugo. Tako izkoreninjamo zlo: ko se odpovemo obsojanju, ker je vedno napačno. Saj je človekovo srce vendar globok vodnjak, ki mu nikdar ne bomo videli dna in zato tisto, kar vidimo plavati na njegovem površju, ni nujno tudi nekaj, kar leži v njegovih globinah.

Zato Gospodar tudi pravi, naj pustimo ljuljko pri miru, naj gledamo raje pšenico. Naj se borimo proti zlu tako, da mu ne verjamemo. Da tako pogledamo polje in rečemo, da je to pšenično polje, četudi je na njem nekaj plevela. Da pogledamo človeka in mu rečemo brat, sestra.

(misel ob 16. navadni nedelji, leto A)

Komentarji