Našel sem velik zaklad


Pretresla me je fotografija dveh predsednikov, ki se v Bazovici pred fojbo in pred spomenikom štirim upornikom držita za roke. Nenavadna, morda celo predrzna poteza za današnji čas, ko se te geste bojimo, ko nam je celo prav, da se je pod pretvezo epidemije izogibamo, pa ne zato, ker se bojimo virusa, bojimo se tega, da bi to morali nekoč storiti tudi sami. Zato ju je poklon žrtvam obeh narodov pred »svojimi« naredil za »izdajalca«, tako pač vedno poimenujemo človeka, ki si upa dregniti v vprašanje, ki je skelelo v našo resničnost, pa smo si ga, zaverovani v svoj prav, pometli pod preprogo …

Razbirati življenje

To njuno dejanje cenim predvsem zato, ker sta to dva človeka, ki sta oba zrasla v okolju, ki ve, da ima prav, in ki ve, da drugi nima prav, med ljudmi, ki oboji sebi pravijo osvoboditelji in drugim morilci. Zato je bilo treba veliko poguma za ta stisk, za ta poklon, ne samo, ker sta vedela, da ju čaka veliko transparentov ob cestah, ne, treba se je bilo soočiti z lastno resnico in zablodami, ki jih je bilo v tistem strašnem času veliko na obeh straneh, to je bilo tisto težko, priznati si norosti, ki smo jih ljudje sposobni, ko nas upijani moč. Treba je bilo veliko ponižnosti pred to težino lastne resnice, da imamo pred sočlovekom vsi krvave roke. Treba je bilo pustiti, da te ta resnica strese. Potem se je zgodilo, kar se je. Potem se je nekaj spremenilo.

Tako je z Božjim kraljestvom, pravi Jezus. Najde se ga nekje, kjer ga morda ne bi pričakoval, zakritega med človeško temoto, kjer se zasveti kakor biser, nekoč, če je človek do sebe dovolj iskren, ga zagleda, gotovo ga najde, kdor potrpežljivo razbira svoje življenje kakor iskalci zlata neštevilno rečno kamenje ali kakor ribiči »ribe vseh vrst« (Mt 13,47). Velik zaklad je spoznati, da je v življenju nekaj narobe. A je treba, da ima ta zaklad svojo vrednost, z njim nekaj narediti, s tem biserom, treba je prodati vse in ga kupiti, treba je imeti to spoznanje kot začetek nečesa novega v življenju in seveda s tem tvegati razpad svoje stare resničnosti, šele potem postane ta zaklad res nekaj vrednega, nekaj dragocenega, če leži, kjer smo ga našli, ničemur ne koristi.

Ostati ponižen

To pomeni, da je kristjan resda človek, ki ima svoja načela in živi po njih, pa hkrati vedno ostane dovolj ponižen pred Bogom in pred življenjem, da jih je sposoben tudi »prodati«, jih spremeniti, če pride mimo kaj, kar je večje od njih. Recimo nekaj, kar zahteva nov, doslej nepoznan izraz ljubezni, nekaj, kar se je nekoč zdelo kot nekaj nepojmljivega in nezaslišanega. Na primer, stisniti roko potomcu ljudi, ki so požgali tvoj dom.

Tako je z Božjim kraljestvom, pravi Jezus, vedno preseneča. Zato ga najde le tisti, ki je dovolj ponižen.

(misel ob 17. navadni nedelji, leto A)

Komentarji