Preskoči na glavno vsebino

Našel sem velik zaklad


Pretresla me je fotografija dveh predsednikov, ki se v Bazovici pred fojbo in pred spomenikom štirim upornikom držita za roke. Nenavadna, morda celo predrzna poteza za današnji čas, ko se te geste bojimo, ko nam je celo prav, da se je pod pretvezo epidemije izogibamo, pa ne zato, ker se bojimo virusa, bojimo se tega, da bi to morali nekoč storiti tudi sami. Zato ju je poklon žrtvam obeh narodov pred »svojimi« naredil za »izdajalca«, tako pač vedno poimenujemo človeka, ki si upa dregniti v vprašanje, ki je skelelo v našo resničnost, pa smo si ga, zaverovani v svoj prav, pometli pod preprogo …

Razbirati življenje

To njuno dejanje cenim predvsem zato, ker sta to dva človeka, ki sta oba zrasla v okolju, ki ve, da ima prav, in ki ve, da drugi nima prav, med ljudmi, ki oboji sebi pravijo osvoboditelji in drugim morilci. Zato je bilo treba veliko poguma za ta stisk, za ta poklon, ne samo, ker sta vedela, da ju čaka veliko transparentov ob cestah, ne, treba se je bilo soočiti z lastno resnico in zablodami, ki jih je bilo v tistem strašnem času veliko na obeh straneh, to je bilo tisto težko, priznati si norosti, ki smo jih ljudje sposobni, ko nas upijani moč. Treba je bilo veliko ponižnosti pred to težino lastne resnice, da imamo pred sočlovekom vsi krvave roke. Treba je bilo pustiti, da te ta resnica strese. Potem se je zgodilo, kar se je. Potem se je nekaj spremenilo.

Tako je z Božjim kraljestvom, pravi Jezus. Najde se ga nekje, kjer ga morda ne bi pričakoval, zakritega med človeško temoto, kjer se zasveti kakor biser, nekoč, če je človek do sebe dovolj iskren, ga zagleda, gotovo ga najde, kdor potrpežljivo razbira svoje življenje kakor iskalci zlata neštevilno rečno kamenje ali kakor ribiči »ribe vseh vrst« (Mt 13,47). Velik zaklad je spoznati, da je v življenju nekaj narobe. A je treba, da ima ta zaklad svojo vrednost, z njim nekaj narediti, s tem biserom, treba je prodati vse in ga kupiti, treba je imeti to spoznanje kot začetek nečesa novega v življenju in seveda s tem tvegati razpad svoje stare resničnosti, šele potem postane ta zaklad res nekaj vrednega, nekaj dragocenega, če leži, kjer smo ga našli, ničemur ne koristi.

Ostati ponižen

To pomeni, da je kristjan resda človek, ki ima svoja načela in živi po njih, pa hkrati vedno ostane dovolj ponižen pred Bogom in pred življenjem, da jih je sposoben tudi »prodati«, jih spremeniti, če pride mimo kaj, kar je večje od njih. Recimo nekaj, kar zahteva nov, doslej nepoznan izraz ljubezni, nekaj, kar se je nekoč zdelo kot nekaj nepojmljivega in nezaslišanega. Na primer, stisniti roko potomcu ljudi, ki so požgali tvoj dom.

Tako je z Božjim kraljestvom, pravi Jezus, vedno preseneča. Zato ga najde le tisti, ki je dovolj ponižen.

(misel ob 17. navadni nedelji, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j