Nekomu vsakdanji kruh


Ko dozori žito, ko se klasje kakor mirni valovi morja nežno pozibava v poletnem vetru in mu debelo zrnje mehko sklanja glave pod soncem, prav tedaj, ko se med škrlatnim makom mimoidočemu kot biseri nekoliko zamolklo svetlikajo njegovi pripognjeni vratovi, se vedno ustavim pred poljem in si potihem povem tisto res lepo, pretresljivo resnično Kuntnerjevo pesem: 

Sprva si seme, 
ljubezen sejavčeva, 
da te poseje, 
da te pozabi ... 

Potem si pšenica, 
zrela za igro 
z vetrom 
in s kosci. 

Potem si nekomu 
vsakdanji kruh. 

Ko dozori žito, so ponavadi tudi duhovniška posvečenja, med zlato zemlje kapnejo prve rdeče kaplje krvi mladih, ki si še upajo v neznano, oni dan pa sem se med zrelimi klasi peljal na pogreb duhovnika, dopolnil je svojo žetev in tudi sam padel na tla, težak od bogate letine. Tam smo bili, v čudni tišini kropljenja na grobu so padala v zemljo semena, njegovi dnevi, ki jih bomo pozabili, njegove besede, ki so izzvenele, njegovo delo, ki ga bo slejkoprej odnesel čas in ga prekrilo nekaj drugega, novejšega … 

Tako je bilo gotovo že mnogokrat poprej v njegovem življenju, kakršno življenje, takšna smrt. Kaj ni namreč duhovniško in drugo vzgojno delo eno samo mahanje po zraku, eno samo metanje v nič, eno samo zapravljanje bogastva, od katerega imaš bore malo, če sploh kaj? Da te poseje, da te pozabi, zato delaš, za to se trudiš, za pozabljanje, ne za hvalo, za izgubljanje, ne za čestitke, ne za priznanja in nagrade, prej za otožnost nad razdanim imetjem, takšna je pač ljubezen. Morda zato duhovniki tako radi popravljamo fasade, na koncu v statistiko s ponosom napišeš kvadratne metre, evri in kubiki so nam ljudem tako zelo hvaležna in tako oprijemljiva znamenja uspeha, in življenje se zdi kar nekoliko bolj smiselno, ko hodiš po ulici z medaljo na prsih ali vsaj med aplavzom. Čeprav nazadnje tudi ta utihne. Nazadnje si samo seme, ki pade v zemljo in utihne … 

Življenje duhovnika (in verjetno ne samo duhovnika) je življenje praznih dlani ob večeru, nič nimaš, samo pogled na polje, kdaj tudi na od nevihte povsem uničeno polje, nič, samo pót, ki se tolikokrat spremeni v solze. Morda pa je to tisto, biti nekomu vsakdanji kruh, ki nima nobene vrednosti, dokler za zmeraj ne izgine v ustih, in ki pravzaprav resnično živi šele v smehu otrok, ki te niti niso poznali. Kruh se jé, ne pa gleda, kruh se jé, ne pa štedi v omari. In nazadnje vendarle občutiš nekakšno srečo, nazadnje občutiš svoj smisel, ko razumeš, da si zato tu, da si nekomu kruh, vsakdanji kruh, ne le za enkrat, za vsak dan, nekakšno tiho zadovoljstvo te zastre, ko zapreš oči, vedoč, da si naredil, kar si moral – in za to ne rabiš zahvale, niti rezultatov. 

Morda pa je to tisto, biti kruh, živeti tako, da živiš v ljudeh, ki si jim bil za nekaj trenutkov podarjen, da počasi izgineš v njih kakor seme v zemlji in zraseš v njihovih mnogih cvetovih …

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, julij 2020)

Komentarji