Dati svoje življenje

»Dobri pastir da svoje življenje za ovce,« (Jn 10,11) tako Jezus utemelji, kaj pomeni biti »dobri«. Ne smemo si misliti, da je to lahko samo enkratno dejanje, ko se recimo pastir postavi pred ovce in jih pred strelom ubrani s svojim telesom. Bolj bi rekel, da je to njegova vsakdanja drža, kar pastir počne kar naprej, ko vstaja še sredi noči, ko sebi odžira grižljaj, da bi imele tudi ovce kaj jesti, pa da jih v skrbeh išče, ko so se izgubile, to je njegovo vsakdanje umiranje, mislim si, da veliko napornejše in vrednejše od tistega, ki se zgodi samo enkrat – če se brez tega vsakdanjega umiranja sploh lahko zgodi …

Skratka, »dobri« pastir je tisti, ki mu je za ovce mar, in to tako, da se mu to v življenju močno pozna, pri odločitvah, pri premoženju, pri utrujenosti. Dobri pastir namreč najprej daje, to pa je najprej napor, to pomeni »dajati svoje življenje«, biti hrana ljudem, s katerimi živiš.

Malo ali vse?

Vendar pa je »dati svoje življenje« predvsem primerna beseda za mero, s katero naj bi dobri človek dajal drugim nekaj svojega. Dobri pastir daje življenje, to pa je vendar edino in vse, kar človek sploh resnično ima, in nekaj, kar zahteva popolno ljubezen.

Ne gre torej samo za košček, tudi ne gre za čim manj, ko govorimo o Dobrem pastirju je vsako načelo preudarne ekonomije popolnoma neumestno, res, On ne povzema prav dobro logike današnjega sveta, pri kateri je glavna mantra zaslužiti čim več s čim manj stroški in čim manj napora. Morda je to tako zato, ker smo začeli »kvalitetno življenje« razumeti kot »brezdelje«, delo pa kot nekaj neprijetnega in nepotrebnega, še več, kot nekaj, čemur naj bi se pametni čim bolj na široko izognil. Kakor da človek ne bi imel izkušnje, kako zelo dobro se počuti ob umiranju dneva, ko ves izmučen zadovoljno gleda na ravnokar požeto polje.

Tako nam filozofija »priti na lahko« skozi življenje dela nepopravljivo škodo. S tem, ko se kot za stavo izogibamo naporu, namreč v sebi ubijamo ravno tisto, s čimer smo svojemu Stvarniku najbolj podobni, v ljubezni in ustvarjalnosti namreč, ne enega ne drugega ni brez napora, kakor tudi ne zadovoljstva in občutka, da smo s svojim obstojem izpolnili to, za kar smo stopili na svet. Da smo pustili sled v življenju ljudi, s katerimi smo živeli. Predvsem pa, da smo s tem spremenili najtežje spremenljivo stvar, samega sebe.

Spremeniti sebe

Morda pa to pomeni »dati svoje življenje«, biti tihi ustvarjalec novega sredi starega sveta, in sicer najbolj sredi samega sebe, morda je to točno tisti napor, ki daje življenje drugim. Morda je to isti napor, zaradi katerega sta se Ciril in Metod odpravila iz Grčije med Slovane, morda je to isti napor, s katerim je Jezus sprejel svoj križ in izkrvavel na njem, spremeniti samega sebe …

(misel ob prazniku sv. Cirila in Metoda)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov. Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik