Dati svoje življenje


»Dobri pastir da svoje življenje za ovce,« (Jn 10,11) tako Jezus utemelji, kaj pomeni biti »dobri«. Ne smemo si misliti, da je to lahko samo enkratno dejanje, ko se recimo pastir postavi pred ovce in jih pred strelom ubrani s svojim telesom. Bolj bi rekel, da je to njegova vsakdanja drža, kar pastir počne kar naprej, ko vstaja še sredi noči, ko sebi odžira grižljaj, da bi imele tudi ovce kaj jesti, pa da jih v skrbeh išče, ko so se izgubile, to je njegovo vsakdanje umiranje, mislim si, da veliko napornejše in vrednejše od tistega, ki se zgodi samo enkrat – če se brez tega vsakdanjega umiranja sploh lahko zgodi …

Skratka, »dobri« pastir je tisti, ki mu je za ovce mar, in to tako, da se mu to v življenju močno pozna, pri odločitvah, pri premoženju, pri utrujenosti. Dobri pastir namreč najprej daje, to pa je najprej napor, to pomeni »dajati svoje življenje«, biti hrana ljudem, s katerimi živiš.

Malo ali vse?

Vendar pa je »dati svoje življenje« predvsem primerna beseda za mero, s katero naj bi dobri človek dajal drugim nekaj svojega. Dobri pastir daje življenje, to pa je vendar edino in vse, kar človek sploh resnično ima, in nekaj, kar zahteva popolno ljubezen.

Ne gre torej samo za košček, tudi ne gre za čim manj, ko govorimo o Dobrem pastirju je vsako načelo preudarne ekonomije popolnoma neumestno, res, On ne povzema prav dobro logike današnjega sveta, pri kateri je glavna mantra zaslužiti čim več s čim manj stroški in čim manj napora. Morda je to tako zato, ker smo začeli »kvalitetno življenje« razumeti kot »brezdelje«, delo pa kot nekaj neprijetnega in nepotrebnega, še več, kot nekaj, čemur naj bi se pametni čim bolj na široko izognil. Kakor da človek ne bi imel izkušnje, kako zelo dobro se počuti ob umiranju dneva, ko ves izmučen zadovoljno gleda na ravnokar požeto polje.

Tako nam filozofija »priti na lahko« skozi življenje dela nepopravljivo škodo. S tem, ko se kot za stavo izogibamo naporu, namreč v sebi ubijamo ravno tisto, s čimer smo svojemu Stvarniku najbolj podobni, v ljubezni in ustvarjalnosti namreč, ne enega ne drugega ni brez napora, kakor tudi ne zadovoljstva in občutka, da smo s svojim obstojem izpolnili to, za kar smo stopili na svet. Da smo pustili sled v življenju ljudi, s katerimi smo živeli. Predvsem pa, da smo s tem spremenili najtežje spremenljivo stvar, samega sebe.

Spremeniti sebe

Morda pa to pomeni »dati svoje življenje«, biti tihi ustvarjalec novega sredi starega sveta, in sicer najbolj sredi samega sebe, morda je to točno tisti napor, ki daje življenje drugim. Morda je to isti napor, zaradi katerega sta se Ciril in Metod odpravila iz Grčije med Slovane, morda je to isti napor, s katerim je Jezus sprejel svoj križ in izkrvavel na njem, spremeniti samega sebe

(misel ob prazniku sv. Cirila in Metoda)

Komentarji