Preskoči na glavno vsebino

Urejeni nered


»Strmeli so nad njegovim naukom, ker jih je učil, kakor kdor ima oblast« (Mr 1,22)

Mama je imela navado reči, da je moja miza »babilon«. In imela je razlog za to. Kdor me pozna, ve, da nisem bogve kako urejen človek in da je moja miza resnično moj najboljši avtoportret. Posebno zdaj. Vsepovsod podčrtane misli in odprte knjige, na mah odmaknjene sredi utrnjene misli, na rumene listke hitro načečkane iztočnice, pa nepomite skodelice, flomastri, svinčniki, kabli, ključi, pa kreme za roke in ustnice in za boleči hrbet, ostanki peciva in sredi vsega tega jaz, ki poskušam temu kaosu najti nekakšen smisel. Kot brodolomec, ki me sredi teh valov ohranja živega in normalnega par stvari, ki sem si jih postavil kot pomembne.

Ne izpuščaj obrokov.
Ne pretiravaj. Ko si utrujen, pojdi spat.
Pojdi na sprehod.
Beri in moli.
Lepo se obleci.
Delaj vsak dan nekaj lepega. In nekoristnega.
Ohrani stike z domačimi in prijatelji.

Banalne stvari, a tako sem si ustvaril nekakšen urejeni nered, kar še vedno pomeni veliko neurejenega in par trdnih stvari vmes. Veliko tega, o čemer se lahko debatira in išče in razpravlja, ker imam rad, da je življenje dinamično, ker rad iščem in dvomim in stopam po robovih. In vmes, med tem neurejenim, samo nekaj trdnih in nedotakljivih stvari, pač tistih najbolj pomembnih, ker potrebujem tudi nekaj, kar mi daje trdnost, mir, gotovost. Oboje s pravo mero, seveda. Ker sem mnenja, da postaneš trd in tog in nečloveški, če je pri tebi vse urejeno. In da hkrati postaneš izgubljen in naiven, če pri sebi nimaš ničesar svetega in nedotakljivega.

Najti pravo ravnovesje med vsem tem je vselej prava umetnost. A pri svetih stvareh ne popuščam več. Preprosto sem sprevidel, da je, ne samo z drugimi, ampak tudi s samim sabo nemogoče preživeti brez nekega reda, kar seveda ne pomeni pospravljenosti, nikakor ne, ampak določene stvari, ki se jih je treba držati in ki morajo v življenju ostati svete. Kajti kdor nima takšnih svetih stvari, pomembnosti, vrednot, če jim rečem drugače, je berač, ki samega sebe vedno ropa za tiste stvari, ki jih najbolj potrebuje. Ali pa jih krade pri drugih.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej