Preskoči na glavno vsebino

Kakav s smetano


Šel sem na romanje. Peš. Po njem pa za nagrado v gostilno na kakav s smetano. A ko sem z žličko postrgal vrhnji del bele skušnjave in jo dal v usta, sem takoj vedel, da nekaj ni v redu. Smetana se je skisala. Moja reakcija? Kot veleva stara krščanska navada, sem skušal stanje brez pritožb potiho popraviti. Tisto kislo gmoto sem z vso nerodnostjo nekako zbezal na krožnik, da bi pač popil kakav brez smetane. Pa je drugačna postala samo miza, okus kakava je ostal isti. Počutil sem se zares neumno. Nekaj časa sem še vztrajal ob smiljenju samemu sebi, potem pa sem se razjezil, vstal in šel do šanka. Natakar se mi je zahvalil in mi naredil nov kakav – s svežo smetano.

Po poti nazaj sem v mislih preigraval tisto zahvalo. Nisem točno vedel, ali je prišla iz zadrege ali iz bojazni, da bo oštarija prišla na slab glas. Potem se mi je posvetilo, da se mi je morda zahvalil tudi zaradi naslednjih ljudi, ki bodo srebali kavo ali naročali tortice. Tako je moja zelo egoistična in nekrščanska kaprica rešila svet. No, vsaj kave, kakave in tortice tistega dne. Pa kako slabovoljno popoldne tudi.

Od takrat dalje sem postal prava tečnoba. Jezik me srbi. Če menim, da kaj ni prav, povem. Se pritožim. Kritiziram. Se upiram. Nič več nisem prijazni Marko, ki sedi v kotu in si misli svoje. Nič več »pridni« Marko, ki bi ob nečem, kar se mu zdi narobe, tiho sklonil glavo in počakal, da mine. Govorim, celo preveč. In jih zato dobivam od vseh strani, po glavi in tudi nižje. Marsikam me je že spravil ta moj neubogljivi jezik, v položaje in situacije, ki jih ne maram. Najhuje od vsega pa je, da mi ljudje za to tudi vračajo. Tudi oni mi povejo za stvari, ki jih motijo pri meni. To je tisto najhujše pri vsem: ko tako govoriš, v ljudeh sprožiš občutek za resnico, občutek dolžnosti, da se postavijo zase. To je zato tudi edina stvar, pred katero umolknem, pogoltnem slino in poslušam. Ker je prav, da je tako. In je koristno, da ti kdo pove, če kaj delaš narobe. Ker sem se od tiste smetane naučil, da resnica vedno osvobaja, tudi ko te postavi v slabo luč. Ali pa predvsem takrat.

Še vedno mislim, da se večina ljudi razide ne zaradi besed, ampak zaradi tišine. Še vedno mislim, da se svet ne spreminja na bolje, ker ljudje molčimo takrat, ko bi morali govoriti, in govorimo takrat, ko bi morali molčati. Še vedno mislim, da se kristjani motimo, ko je naša edina skrb »mir v hiši«. Evangelij je jasen, »če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči.« (Mt 18,15) Temu bi morali reči »ljubezen«, ne pa tihi potrpežljivosti pred slabim. Saj mi je jasno, da je zato tako, ker je to lažje. Z molkom sklenemo pakt: jaz pustim tebe, ti pa pusti mene. V resnici stoji za našo tišino strah, da se bomo morali spremeniti, če bomo komu povedali, da nekaj počne narobe. Nekdo mi je nekoč rekel, da nas pri drugih najbolj motijo stvari, ki so pri nas najbolj narobe. Naša kritika je vedno kritika v ogledalo. Zato je tako težka. A nihče, res nihče ne more reči, da ni koristna.

(objavljeno v Ognjišču, januar 2018)

Komentarji

  1. Odlično, odlično! Prav tega nam manjka. Tudi v zakonskih odnosih. So kar neizrečena pričakovanja, potem pa jeza, če kaj ni tako kot smo - po tihem seveda - pričakovali.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n