Gregor Strniša, Jesenska pesem

Še vedno je nekje,
poletje temno,
tiho poletje
s tvojimi očmi.

Odšlo je, kakor stara karavana,
čez reko časa. Zdaj sedi
na drugem bregu, med zamolklimi
drevesi — mirna, sklonjena postava.

Kot da so tam velika, temna vrata
iz brona, ki so vrezani na njih
nejasni liki drevja in neznanih ptic —
tih, bronast gozd. V njem pa še vedno čaka,

ujeto v nežno kretnjo,
kot da spi,
temno poletje
s tvojimi očmi.


Komentarji