Elena Ferrante, Genialna prijateljica

Zgodba o prijateljstvu dveh deklic me je k branju pritegnila predvsem zaradi imena avtorice. Najprej sem hotel vedeti, kaj je z vso to ferrantomanijo, kaj je v njenem pisanju tako brutalno drznega, da si v današnjem času kdo želi ostati avtor pod psevdonimom. In sem spoznal, zakaj je tako. Elena Ferrante ne piše izjemnih knjig, bral sem resnično že kako boljšo, je pa res, da je njeno pisanje povsem pristno in odkrito, brez olepševanja in brez izumetničenosti. Prav takšno je, kakršno je življenje sredi Neaplja, kamor je postavljena tale zgodba: kruto, strašljivo, konkretno in polno sanj po nečem zunaj tega trdega in zahtevnega sveta, nečesa, česar se junakinji potihem, vsaka na svoj način dotikata, okušata in si želita. Zato je ta knjiga tako dobra.

Lila in Elena sta revni deklici iz tega mesta v južni Italiji, prijateljici, pa ne klasični "superman" prijateljici. To sta prijateljici, kakršni smo tudi mi kot prijatelji: kdaj polni ljubezni in požrtvovalnosti, spet drugič razvneti z ljubosumjem, potem z željo, da bi svojo prijateljico premagali in se pred njo pokazali boljši, uspešnejši, in pa z občasnimi tišinami in umiki, z razhajanji, ki jih nujno prinese vsako življenje, s trenutki, ko se zdi prijateljstvo mrtvo. In končno tudi z nečim, kar je globlje od vsega, s čimer prijateljstvo postane nekaj, kar je neodvisno od časa in prostora, od dogodkov, oseb in celo življenja samega.

To je portret prijateljstva, kakršno je, in njegove dragocenosti.

Ob njej sem hodil po svojem otroštvu in ob svojih prijateljstvih, odkrival svoje borne in težke stvari v njih, se jokal ob razhajanjih in se veselil ob nežnih trenutkih krhke lepote. Ob vsem, kar lahko da samo prijateljstvo, sem bil hvaležen in sem si hkrati odpuščal, da sem takšen, kakršen sem. In če ti že samo to dopusti ena sama knjiga, potem je resnično vredna branja.

Komentarji