Razpletel se je še en Evrosong - in razpletel se je tako, kot se je slutilo, da se bo. Politično. Tako se zgodi vedno, ko so skladbe tako povprečne (ali izenačene), da ni nobene, ki bi izstopala, ne da bi videli njen nastop. Ko sta na Evrosongu nastopala Alexander Rybak ali Loreen, ni bilo nobenega dvoma, kdo bo zmagal, zato tudi ni bilo nikakršnih ekscesov in je vse minilo precej mirno.
Letos je bilo eno takih izenačenih let, ko nobena pesem sama po sebi (torej kot pesem) ni izrazito izstopala. Niti avstrijska ne. Tako se je v finalu odvrtel izrazit boj med zgodbo (Madžarska in Armenija), zahtevnostjo (Švedska), preprostostjo (Nizozemska) in podobo (Avstrija). Vse ostale države so pobrale samo drobtine, pa četudi je šlo za do konca izpiljene nastope. Tudi Tinkara, ki je imela dobro pesem in odličen nastop (zame osebno vokalno najbolj prepričljiv), a več kot 9 točk ni zmogla. So bile pač izločene iz boja "velikih". Boja, v katerem je šlo več kot za zmago. Šlo je za prodor ideje.
Conchita Wurst je morala zmagati. Kajti četudi je za mnoge to minilo kot šov, ki se mu bomo še en teden smejali, gre za nekaj več. A preden začnemo razpredati o tem, naredite, kar sem moral narediti jaz, da sem se izognil čustvenemu komentiranju. Poskusite si odgovoriti: če vam je njena/njegova pesem všeč, zakaj vam je všeč? In če vam ni všeč, zakaj vam ni? Morda ne znate odgovoriti? Potem stopamo na isti teren. To je tisto, za kar je pravzaprav šlo. Ne za pesem, ampak za idejo. Ker to, da si je nek moški z brado nališpal obraz, ni nič nevarnega. Bolj to, kaj je hotel s tem sporočiti.
Ne mislite, da sem podlegel teorijam zarote. Pustimo glasbeni okus televotinga, že zdavnaj je jasno, da občinstvo vedno nekako "nagradi" vsake vrste izstopanj, še posebej estetiko grdega (po načelu: bolj je čudno, boljše je). Toda ko glasbene žirije širom po Evropi dokaj povprečno skladbo (skladbo po stilu lahko primerjamo recimo z rusko ali špansko, ki sta imeli več kot 200 točk manj) s sicer korektno izvedbo na odru ocenijo kot najboljšo ali drugo najboljšo med vsemi (kot je bilo v večini primerov), potem se mora v glavi sprožiti sklep, da nekaj ni normalno. Da v resnici ni šlo zgolj za skladbo, tudi ne le za vzbujanje pozornosti, temveč za referendum o neki ideji. Za referendum, ki ga bo Evropa izvedla, ne da bi se tega zavedala.
In ne, to ni referendum o tem, ali gre samo še za šov in da je glasba povsem zanemarjena. Tudi ne gre za referendum o večji moči in spoštovanju žensk ("ženska" z brado je zame bolj žalitev žensk, kot pa njihova zmaga). Tudi ne za to, ali se kot enakopravne sprejema homoseksualce ali ne. Še manj za to, kar se je omenjalo kot največji dokaz Evropske "odprtosti do drugačnih". Če bi šlo za odprtost do drugačnih, potem bi morali na zahodu za zmagovalce razglasiti romunske, bolgarske in afriške priseljence, v Ukrajini Ruse in v Rusiji Ukrajince, v Grčiji Makedonce in podobno. To bi bila odprtost do drugačnih, ki jim je bila drugačnost položena v zibel. V primeru Conchite Wurst je šlo za drugačno "drugačnost": za drugačnost, ki si jo je nekdo izbral.
Prve Conchitine besede po zmagi so bile: »Ta noč je posvečena vsakomur, ki verjame v prihodnost miru in svobode. Enotni smo in ni nas mogoče ustaviti.« Zelo me je zmotila aroganca, s katero je povedal/a te besede, in nekakšna kljubovalnost v stilu: "No, pa smo vas." Zdi se mi, da ne naključno. Gre namreč za zmago promocije teorije spola ali t.i. gender theory, pri kateri gre za razvrednotenje pojma o spolu, poseg v naravno pravo in omogočanje pravice, da si človek sam izbere, ali bo moški ali ženska, ne glede na njegove spolne organe (za tole dobro ubesedeno definicijo se zahvaljujem prijatelju Luku Gorjanu). Morda Slovenci vsega tega v nastopu nekega "šaljivca" nismo videli, preprosto zato, ker tega še ne poznamo, saj se o tem pri nas govori bolj na skrito, v Evropi pa je to že nekaj, kar se na široko uveljavlja. In glede na svojo izjavo Conchita prav to idejo promovira in si prizadeva, da bi normalno postalo nenormalno in nenormalno normalno. Saj ne on/a. On je samo maskota. Načrt je skoval kdo drug. Kdo vplivnejši. Ampak, saj pravim, ni treba, da vzamete to za resnico. Samo kot razmislek. Ker je dobro biti izbirčen in kritičen in tako ohraniti duhovno zdravje.
Kaj torej? Mar menim, da Conchita ne bi smel zmagati? Nisem rekel. Okus je pač okus. Meni ni všeč, mogoče komu drugemu je. In res nimam pravice soditi okusa. Toda ali gre res samo za to? Če gre, potem se nimam česa bati. Tako kot že nekaj evrovizijskih zmagovalk bo tudi ta utonila v pozabo. Če pa ne, potem pa ...
Všeč mi je ta kritičnem pogled na svet, a menim, da bi vso to nestrinjanje z dogajanjem bilo bolj praktično sprostiti ob kateri drugi temi, namesto ob Evroviziji. Vsi si (upam da)prizadevamo za socialno državo, pravičnost, enakopravnost, korektnost politike, ki nam vlada, obenem pa vse to sami rušimo.
OdgovoriIzbrišiŽelje in ideje, ki jih širi Conchita, so na svet prišle skupaj s človeštvom, le da se v vseh teh tisočih letih niso mogle izraziti bodisi zaradi še nerazvite znanosti bodisi zaradi političnih pritiskov in drugačnega dojemanja družbe in sveta.
Nekoč je bila poroka med pripadniki različnih stanov nezaslišana, danes kastnega sistema skoraj več ni. Nekoč so dekleta ostajala doma, danes se v šoli pridno učijo. Nekoč smo bili ena država, zdaj smo druga. Nekoč je človeka gripa pokopala, danes je velikokrat izgovor, ker je v opravičilu namreč potrebno navesti vzrok izostanka. Teh nekoč in danes ne nešteto, kar želim povedati pa je, da se svet nenehno spreminja. In v tem svetu človek, politika, družba, pravila, pojmovanje morale, etike..
'Sprejemaj drugačne.' Kako lepo in prav se to sliši. In to vsi znamo, mar ne? Pa res znamo? Sprejemamo drugačno kulturo, ki je plod človekovega bivanja v svetu. Sprejemamo drugačno religijo, ki je pravtako plod človeka. Sprejemamo drugačna načela, ki so plod kulturne posredovanosti vsakega posameznika. Dajmo, sprejmimo še nekoga, ki ima ''nenaravna'' in ''nepravilna'' (kar groza me je, ko pišem ti dve besedi) prepričanja, želje in ideje.
Vsaj ob Evroviziji, ki je mimogrede eno izmed redkih, če ne celo edino, utelešenje koncepta delovanja Evropske unije (kljub temu, da sodelujejo tudi države nečlanice, hvala Bogu da), se potrudimo spoštovati ''drugačne''. Zakaj to pišem v navednicah? Ker niso oni, v tem primeru Conchita, nič bolj drugačni od nas kot smo mi drugačni od njih. Veliko je Conchit, a ena je zares pogumna. Tista, ki je upala stopiti na evrovizijski oder. Presedajo mi že najrazličnejše interpretacije njenega dejanja, ki jih po možnosti pišejo tistii, ki o njej vedo le da je 'ženska z brado, ki je zmagala na Evroviziji'. Pustimo ob strani vse te izmišljene interpretacije. Da, pustimo jih ob strani. Kar je tukaj pomembno je zgolj to, da je to naredila. Izkoristila je svoj talent, stopila na oder, se pokazala, pričarala nepozaben performance in svet opozorila na 'drugačne'. Da, izpostavila se je, naredila je šov in izstopala je. Pa saj ta prireditev konec koncev je en velik šov in s tem ni popolnoma nič narobe. Vsi smo navdušeni nad odrom, lučmi, sceno, koreografijo, programom, inovativnostjo same prireditve. Vse to skupaj z glasbo je Evrovizija in nikakor ne le glasbeno tekmovanje. 'Le glasbenih tekmovanj', kjer je edini kriterij glasba, je veliko. Koncertov s preprostim odrom v kulturnih domovih je veliko (da ne bo pomote, nič nimam proti temu, tudi udeležujem se jih). Evrovizija je ena sama in po 59. letih je ustvarila svoj stil. Evrovizijski.
Svet nam daje na izbiro. Izberimo tisto, kar nas navdihuje, delajmo tisto, kar je najbolj v skladu z našimi prepričanji, in delajmo to s strastjo. Conchitina izbira ne ogroža nikogar izmed nas. Zavestno je stopila na pot, ki je tvegana predvsem za njo. In tvegana je zaradi prezira ''normalnih''. Pa saj sam prezir v tem primeru ne ogroža. Ogroža nestrinjanje in napad.
Izberimo, bodimo temu zvesti in pustimo, da bo sočlovek, da, SOčlovek lahko pravtako svobodno izbiral in svoji izbiri ostal zvest.
Anonimni, hvala za tvoj prispevek. Da pride še kak drugačen pogled na to stvar.
OdgovoriIzbrišiZapis pa je sicer namenjen razmisleku, kdo pravzaprav tu koga napada. Nikogar ne postavlja v vlogo napadalca in nikogar v vlogo žrtve, vsaj trudi se tako.
Sam nisem prav prepričan, da je napaden/a Conchita/Tom, če je pa zmagal/a. Ta zapis (in še kak drug) mu zmage ne bo vzel. Samo poskuša razmisliti, kaj njegov nastop pomeni.
Sicer pa se strinjam, da smo vsi drugačni. Točno to. Samo - kakšno pravico imam, da svojo drugačnost jemljem za boljšo od drugačnosti drugih? Brez zamere, se mi zdi, da bi bil še večji škandal, če Tom ne bi zmagal. Potem bi bili Evropejci, tudi Slovenci, označeni za zadrte. Zakaj? Ker bi bila nekomu všeč drugačna drugačnost? Recimo drugačnost v preprostosti?
Zapis se tudi ne ukvarja z "normalnostjo" kot s tistim, kar bi nekatere delalo "boljše" od drugih. Tudi sam se nimam za "normalnega", sicer bi preprosto delal kaj drugega. Ma moja "nenormalnost" je moja izbira in je svobodna samo toliko časa, dokler te svoje "nenormalnosti" ne vsiljujem komu drugemu.
Morda bo zdaj kdo rekel, da zakaj pa potem to pišem in ne zadržim svojega mnenja zase. Mar ne s tem vsiljujem mnenja še drugim? Nikomur ga ne vsiljujem. Bere ga, kdor ga hoče. Tudi res, da nikomur ne bi bilo treba gledati Evrosonga, če ne bi hotel. To je res. Toda ta dogodek res nima samo glasbene teže. Je del kulture. In ne samo sporoča, ampak tudi (brez zamere) vsiljuje idejo v širši prostor, tudi tistim, ki ga niso in ga niso hoteli gledati. Zato se mi zdi to tako problematično. Sicer pa - vsak lahko ostane pri svojem mnenju. Nikogar ne obsojam zaradi mnenja. In pričakujem, da zato tudi jaz ne bom obsojan, ker mislim drugače.
Res odličen prispevek. Zadetek v polno. Še nekaj na to temo. Obstajajo vzgojni načrti za predšolske otroke, (3-4 leta), kjer naj bi otroke poučili, da se lahko za spol sami odločijo, da to ni nekaj, kar nam je dano.
OdgovoriIzbrišiKdo bi si mislil, da bom kmalu postal zagovornik teorije evolucije!
OdgovoriIzbrišiMarko lep pozdrav!
OdgovoriIzbrišiŽe kar nekaj časa mislim nate in sem z nestrpnostjo pričakoval tvoj odziv na Evrovizijo. Sam bi se na tvojem mestu počutil vsaj malce prikrajšanega, čeprav kot samo opazovalec Eurosonga težko ocenjujem nekega navdušenca. Je pa res, da tudi meni kdaj pa kdaj pokvari tekmo sodnik in v tej tekmi menim, da jo je pokvaril ravno sodnik.
Strinjam se z napisanim. Se pa v teh dneh sprašujem ali je prav da podpiramo festival, ki naj bi bil namenjen glasbi, pa je to le še občasno. Zgodi se kakšno leto, da imamo zmagovalca z dobro skladbo a vsevečkrat zmaguje politični kapital, število izseljencev ali pa lansiranje takšnih ali drugačnih idej, ki ponižujejo dostojanstvo človeka. Na slednji Evroviziji smo imeli vsaj dve taki skladbi (Poljska in Avstrija). Mislim, da se moramo iskreno vprašati ali podpirati tovrsten festival še vnaprej ali ne.
Malce sem seveda osebno razočaran nad našo uvrstitvijo, a samo zato, ker smo imeli res pesem, ki je bila ena izmed boljših. Sem ti pa mislil pustiti komentar že po prvem nastopu, da si ne obetaj visoke uvrstitve, saj smo naredili osnovno napako, da se na odru ni dogajalo NIČ. Razen vrtinca, nobenega premika, NIČ. In tu je tudi še en dokaz, da težko rečemo Eurosongu evropesem...
Marko, sam sem pa imel vate veliko zaupanje in upanje, da si vendarle drugačen od večine duhovnikov. Da si vendarle tisti nekdo, glasnik in prinašalec Njega, ki prihaja vsakemu človeku, ne le določenim. Ne vem, kaj je tistega "nekaj nemirnega v tvojem srcu", čut empatije do istospolno usmerjenih to gotovo ni. Najprej se skušaš izgovoriti, da nisi privrženec teorije zarot, a potem začneš prav z gender theory - po metodi torej: "Nič nimam proti, AMPAK…" Dragi Marko, s tvojim odzivom si ugasnil še tisto zadnjo lučko upanja, ki je brlela v temačnosti odnosa Cerkve do istospolnih. Vsaj pri meni. A vse je za nekaj dobro, saj kot pravijo: prej se posloviš od sanj, prej odrasteš, a ne?
OdgovoriIzbrišiDragi Dejan,
OdgovoriIzbrišiče si to zaznal v mojem besedilu, se ti opravičujem, a to sploh ni bil moj namen. Nikogar od homoseksualcev ne sodim. Niti Toma ne. Ne poznam njegovega življenja. Meni je žalostno, da je v sebi tako zelo razklan. Gender theory mu ne bo pomagala, da bo srečen. Niti ne bo pomagala nikomur drugemu. Ker ne moreš biti srečen, če se imaš za slabega tak, kot si po naravi.
Nisem pisal proti homoseksualcem. Gender zanika spol, ne ukvarja se z usmerjenostjo. Pisal sem samo o tem, da me moti promocija neke teorije na tekmovanju, ki ni namenjeno temu.
Mene res ne moti, če je kdo, ki poje, homoseksualec. Če je njegova pesem dobra, naj zmaga. Če ni, naj ne. To je vse. In če sem zato ljudomrznež, če mislim, da je nekdo zlorabil to tekmovanje za nekaj drugega, potem menim, da se tudi meni godi krivica.
No, no, da se vam svet ne bo podrl ker je zmagala ženska oz. moški oz. kakorkoli tisto stvar že imenujemo. Za razliko od večine, ki v zmagi tiste/ga vidi neke teorije zarote z ne vem kakšnimi homoseksualnimi lobiji in podobnimi stvarmi( ja Slovenci, predvsem desni volivci so se lepo naposlušali raznih teorij zarote o Murglah, raznih stricih iz ozadja in podobnih), si jaz razlagam to zmago zelo preprosto. Eurosong že dolgo ni več Eurosong ampak Evroshow( nekje sem zasledil komentar, da bi če bi izbirali najboljšo pesem Eurosong morali spremljat preko radia) in že lep čas je v navadi da zmaga bolj nenavadna stvar(Lordi so lep tak primer, čeprav mi melodija njihove pesmi lepo leži v ušesih). Conchita je pač izkoristil/a/o to in pa naj kdo reče da moški brez k./ženska z brado ni neka zelo nenavadna stvar. Raja postaja vsak dan bolj neumna, lena in plehka. Kvaliteta ne šteje nič, važen je le šov. Nekdo je pač bil dovolj pameten, da je to izkoristil. Že sama zmaga prinese kar nekaj denarja, da o raznih intervjujih in nasploh vsem kar slava prinese seboj sploh ne govorimo. Malce bolj "zaskrbljujoče je, da so tudi """strokovne""" komisije to pesem izbrale kot najboljšo, ampak spomnimo se, da je bilo lani podobno z Ruskimi bakicami, ki sicer niso zmagale, vendar so odnesle lepo mero glasov.
OdgovoriIzbrišiNa splošno res ne razumem, zakaj vsi takoj vidite neka skrita sporočila v ozadju. Pol glasov še vedno daruje občinstvo(al boste rekli, da je Elton John dal vsakemu ki je glasoval za Avstrijo 5 eur?) in me prav zanima kako bi lahko nekdo podkupil 3/4 "strokovnih" žirij po Evropi? Evropa se pač liberalizira, otroci iz enostarševskih družin niso več pankrti, istospolno usmerjeni niso več bolniki in ženske ne sodijo več le v kuhinjo. In s tem ni nič narobe, vsaj dokler s tem ne posegamo v svobodo drugih.
Katera institucija je v zgodovini sejala največ sovraštva na podlagi osebnih prepričanj pa vsi vemo in zelo lepo vidimo, da se tradicija pljuvanja po drugače mislečih nadaljuje. Nov papež sicer daje nekaj upanja s spravljivejšimi besedami, ampak besed imamo vsi že dovolj.
Dragi Marko, s tvojim odzivom si ugasnil še tisto zadnjo lučko upanja, ki je brlela v temačnosti odnosa Cerkve do istospolnih. Vsaj pri meni. A vse je za nekaj dobro, saj kot pravijo: prej se posloviš od sanj, prej odrasteš, a ne?
OdgovoriIzbriši