Preskoči na glavno vsebino

Luč sveta

http://www.austinchronicle.com/

Vi ste luč sveta.

Ko je človek mlad in ne pozna življenja, si stvari predstavlja povsem drugače kot pozneje. Pred sedmimi leti sem si za svoje novomašno geslo, za nekakšen moto svojega duhovniškega poklica, izbral tale stavek. Biti luč sveta … Biti za druge luč. Nekaj, kar jim sveti, nekaj, kar daje pogum, nekaj, kar pogreje, nekaj, kar pokaže pot naprej. Nekaj, kar spreminja temo … pa čeprav je od nje samo malo drugačno.

Takrat sem mislil, da to pomeni nasmehniti se, ko se drugi jokajo, da to pomeni upati, ko drugi obupujejo, da pomeni ljubiti, ko drugi sovražijo, da pomeni odpuščati, ko drugi maščevali, da pomeni biti luč izbirati življenje, ko drugi sledijo smrti.

Vse to še vedno drži. Le da sem se skozi težo življenja naučil, da pomeni biti luč še bolj to, da iščeš razlog za nasmeh, ko se sam jokaš, da daješ priložnost upanju, ko sam obupuješ, da se trudiš ljubiti, sprejeti, razumeti, ko sam sovražiš, da verjameš v odpuščanje, ko grešiš. Da torej pomeni biti luč najprej biti različen od teme, ki je v tebi, v tvojem življenju, ne v življenju drugih ljudi.

Da torej biti luč ne pomeni biti nekdo, ki ne pozna teme, temveč nekdo, ki jo je temeljito izkusil; ki jo pozna, ki stoji sredi teme sveta, ki ga ravno tako tema duši in pritiska k tlom, ki ravno tako trpi zaradi nje kot vsi drugi ljudje, ki ravno tako prestaja veliko težkega, ki ravno tako tudi dosti greši, a se s temo v sebi bori. Tako da zaradi nje trpi, tako da zaradi nje greši, a se nikdar ne ustavi, temveč se vedno znova vrača k luči, k Bogu. Ker ve, da je Bog edini, ki lahko premaga temo, nihče drug. Bog in njegova luč, njegova bližina, njegova prisotnost, njegova ljubezen, ki ji moram verjeti. To pomeni boriti se s temo.

Luč zame in za druge je ta boj s temo. Boj, ko sem sredi nje. Boj, ko se me polašča, ko me zavzema, še več, ko me privlači. Boj in luč je odločanje za Boga in za ljubezen in za evangelij v teh težkih trenutkih, ko bi lahko izbral temo, krivdo, obup, greh, smrt, pa jih ne.

Ta boj se ne odloča s porazom ali z zmago. Odloča se z bojem. Ker je že boj luč. Luč sveta.


Komentarji

  1. Kaj pa če v težkih trenutkih namesto boja in luči vseeno izberem krivdo, obup, in smrt, ker nimam več moči za odločanje za Boga in ljubezen? In kaj naj, če kljub temu, da se mi upira misel zapustiti Boga, kljub vsemu ostajam v svoji temi?

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimna, tudi potem je še zmeraj možnost spet izbrat luč(ko)...

    Nekatere (mnoge) izbire teme niso dokončne... Vsaj v tem življenju...

    OdgovoriIzbriši
  3. Nekaj nas priklepa k temu, da si namesto luči želimo temo in senco. Tistega, kar priklepa, se je treba osvoboditi - za to pa imamo zakramente in molitev. Gospod čaka in vabi, a se je treba odločiti in priti. Bremena so za to, da se jih nosi le nekaj časa, potem jih je treba odložiti. Jih pa ne bo nihče odvzel, če jih nočemo dati, odložiti. Seveda, rešitev ne pade naenkrat, kakor figa z drevesa. Če ni moči, molite na kratko, pa toliko bolj iz srca. Kardinal Van Thuan je po letih zapora zmogel moliti le še z besedami "Zdrava Marija", a je to res bila njegova iskrena izročitev v Marijine roke. Pa kakšno dobor delo bližnjemu nas tudi odpira zase in za Boga. Tako ta, dragi anonimni ali anonimna, pogumno. Vas pridružujem tistim, za katere molim. LP

    OdgovoriIzbriši
  4. Dragi predhodniki :) Res je, Gospod čaka ... ta možnost je Jezus, naš Odrešenik, ki nas vabi, da Ga sprejmemo ... naša naloga pa postati Eno z Njim. Če izberemo, da bomo skozi to življenje hodili za Jezusom, bomo hodili skozi trpljenje in zmagali. Izaija nam pravi, da bomo po tesnobi - izkusili svetlobo. Ni vse izgubljeno - trpljenje je na koncu odrešujoče.
    Bog Vas blagoslovi +

    OdgovoriIzbriši
  5. nadaljevanje ..
    Gospod resnično čaka ...
    pred mnogimi leti sem namesto svetlobe izbrala temo, zato sem dolga leta živela v temi. Po Božji previdnosti sem pred Njim zmogla ubesediti svoje stanje. Po mnogih letih sem izbrala Pot za Jezusom, čisto konkretno Njega, na povabilo osebe, ki je tudi sama na Poti za Njim. Pot je vse prej kot lahka, vendar osvobajajoča in odrešujoča. Z Njim ni nič nemogoče.

    OdgovoriIzbriši
  6. Važno je upati, čeprav kaže da je vse brezupno.
    Kilometer ima tisoč metrov. Brez enega samega jih je 999 - zato je vsak meter pomemben. Isto je tudi tu -vsakokrat ko ponovno vstaneš premagaš delpoti v pravo smer.
    Se pa čudim, tudi samemu sebi zakaj smo črnogledi, ko nam bi moralo biti jasno da nas ima Bog neskončno rad in je usmiljen.

    OdgovoriIzbriši
  7. Ko ne moreš več upati, takrat je samo še ena rešitev... upanje.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.