Preskoči na glavno vsebino

Imaš, da lahko daš

Ganjenost starčka Simeona mi je znana. Podobna je ganjenosti starih, osamljenih ljudi, ki jih kdo obišče, ki se jih kdo spomni in jih s kako malenkostjo ali pa samo s tem, da pride, obdari.

Velikokrat grem mimo najrazličnejših trpečih, osamljenih ljudi, ki ponavadi ne potrebujejo drugega kakor le nekaj trenutkov moje pozornosti in samo drobec moje ljubezni. Velikokrat hodim mimo njih in se mi je težko ustaviti, češ da ne morem več gledati ljudi, ki samo nečesa prosijo od mene. Da bi rad malo miru, da bi rad vsaj nekaj časa počival v svoji sreči, ne da bi jo kaj zmotilo. Da naj se ustavi še kdo drug, da ne morem biti vedno jaz tisti, ki daje, ki se razdaja. Naj gre kdo drug.

Toda kdo? V trenutku, ko srečam nekoga, ki potrebuje tisto stvar, ki jo jaz imam, sem edini, ki lahko nekaj da temu človeku. Sem edini, ki ima Boga, ki ima luč za tega človeka. In če lahko naredim nekaj dobrega, potem to sem dolžan to storiti.

Toda seveda: ko na našo srečo pade senca nesreče drugih ljudi, ki nimajo tega, kar imamo mi, nas to zmoti. Nas zaskeli. A nas zaskeli z namenom. Kajti luč, ki mi takrat sveti, ni luč, če ne sveti za vse in vsakogar; in če ne sveti tudi tistemu ob meni, ki je nima, je tudi sam nimam. Kajti »dobro počutje, ki ni vtkano v medčloveške odnose, ne pomeni nič.« (E. Lukas)

Luč v našem življenju obstaja samo tako dolgo, dokler jo dajemo. Kajti dokler imamo luč samo zase, nam jo lahko kak človek ali kak dogodek vzame. Če pa jo dajemo, jo bomo vedno imeli. Vedno bo nekje v našem življenju luč, ki smo jo nekomu prižgali.

Zato mora tisti, ki hoče luč, dajati. Zato mora tisti, ki hoče biti srečen, dajati. In to zmore vsak. Kajti nihče ni tako reven, da ne bi imel kaj dati. In nihče ni postal reven, če je komu kaj dal. Kvečjemu obratno.


Komentarji

  1. Lepo. Dodajam francoski pregovor:
    "Dobrodelnost se začne doma."

    OdgovoriIzbriši
  2. Vredno se je prioritetno zagledati Vanj in tako okušati Njegov blagoslov, Njegovo milost.
    On je tukaj zate, zame, za vse nas. Daje se nam na razpolago.
    Spomnimo se, da je edini, ki si je tebe, mene ... želel, še preden smo bili spočeti, in sedaj obstajamo ravno zaradi Njega in Njegove lastnosti - ljubezni, ki je obstoj, ki je bivanje, ki je tukaj med nami vsemi.
    Človek dragi, spomni se, da si od Njega in da si dragocen/a že zaradi tega ker obstajaš. Ljudje, kar koli komu rečemo, nismo merilo dragocenosti drugemu.
    Človek, lepo je, da obstajaš.
    Marko, Bogu hvala za tvoj blog in KER SI, ker obstajaš. Vsega dobrega še naprej :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej