Če vaša pravičnost ne bo večja /…/, ne pridete v nebeško kraljestvo.
Ena od najpomembnejših (in zame osebno tudi najlepših) drobnih zapovedi skavtov pravi, da »pusti ta svet vsaj za spoznanje lepši, kot si ga prejel.« (lord Robert Baden-Powell) Naj torej vsak skavt (in vsak človek) zapusti vsak prostor, vsak čas, vsako srečanje in vsak odnos, s katerim je imel opravka, vsaj nekoliko lepši, kot ga je prejel.
Ta stavek se mi zdi tako zelo pomemben, ker pomaga v človeškem srcu premagovati željo po povprečnosti in rutini. Povprečnosti, ki je smrt za vsak odnos, za vse človeštvo in za krščanstvo, ker v nas ubija ljubezen.
Kadarkoli namreč rečemo, da je nekaj v redu, ker tako itak delajo vsi ali ker smo nekaj naredili kot ponavadi, smo vsaj za drobec ubili sebe in človeka, ki smo mu to naredili. Ker smo v sebi zadušili ljubezen. Ker smo takrat stopili korak nazaj, nekoliko bolj proč od človeka, namesto korak naprej, korak bližje. Ljubezen namreč vedno pomeni narediti nekaj več kot drugi in nekaj več kot ponavadi. Ljubezen namreč pomeni hoditi, hoditi pa pomeni delati korake, pa čeprav najdrobcenejše korake.
Zato ni dovolj, da ne delamo slabega; treba je delati dobro. Ni dovolj, da smo do ljudi strpni; treba jih je spoštovati. Ni dovolj, da ne lažemo, treba je braniti resnico. Ni dovolj, da nekoga ne ubijemo. Treba ga je ljubiti.
Tudi ni dovolj, da je ljubezen enaka kot včeraj, ker nihče ni enak kot včeraj. Tudi jaz sam ne. Treba je iz svojega starega stopiti v nekaj novega, boljšega.
Ni dovolj, ker nikdar nisi dovolj človek, da ne bi bil lahko še bolj človek.
Ena od najpomembnejših (in zame osebno tudi najlepših) drobnih zapovedi skavtov pravi, da »pusti ta svet vsaj za spoznanje lepši, kot si ga prejel.« (lord Robert Baden-Powell) Naj torej vsak skavt (in vsak človek) zapusti vsak prostor, vsak čas, vsako srečanje in vsak odnos, s katerim je imel opravka, vsaj nekoliko lepši, kot ga je prejel.
Ta stavek se mi zdi tako zelo pomemben, ker pomaga v človeškem srcu premagovati željo po povprečnosti in rutini. Povprečnosti, ki je smrt za vsak odnos, za vse človeštvo in za krščanstvo, ker v nas ubija ljubezen.
Kadarkoli namreč rečemo, da je nekaj v redu, ker tako itak delajo vsi ali ker smo nekaj naredili kot ponavadi, smo vsaj za drobec ubili sebe in človeka, ki smo mu to naredili. Ker smo v sebi zadušili ljubezen. Ker smo takrat stopili korak nazaj, nekoliko bolj proč od človeka, namesto korak naprej, korak bližje. Ljubezen namreč vedno pomeni narediti nekaj več kot drugi in nekaj več kot ponavadi. Ljubezen namreč pomeni hoditi, hoditi pa pomeni delati korake, pa čeprav najdrobcenejše korake.
Zato ni dovolj, da ne delamo slabega; treba je delati dobro. Ni dovolj, da smo do ljudi strpni; treba jih je spoštovati. Ni dovolj, da ne lažemo, treba je braniti resnico. Ni dovolj, da nekoga ne ubijemo. Treba ga je ljubiti.
Tudi ni dovolj, da je ljubezen enaka kot včeraj, ker nihče ni enak kot včeraj. Tudi jaz sam ne. Treba je iz svojega starega stopiti v nekaj novega, boljšega.
Ni dovolj, ker nikdar nisi dovolj človek, da ne bi bil lahko še bolj človek.
 |
Komentarji
Objavite komentar