Preskoči na glavno vsebino

Tri preprosta pravila

Kamorkoli se že ozrem, povsod vidim in slišim isto ponavljajoče se vprašanje: »Kaj naj storimo?« In prepričan sem, da se tudi mnogi med vami sprašujete enako. Ponavadi se tako vprašanje postavi samo od sebe šele tedaj, ko spoznamo, da tako, kot je, preprosto ne more več iti naprej. Da mora priti do pretežkih razmer za življenje, da sami pri sebi ugotovimo, da pokvarjenost sveta ni samo stvar drugih ljudi in da ni mogoče, da se ne bi dotaknila tudi mene ter mi zadala rane, ki sem jih sam povzročal svetu. In danes je tako. Hodimo skozi težke lekcije o nas samih. Nekateri zaradi njih trpijo celo bolj kot mi. Vsi pa se gledamo v ogledalo in vidimo, da nismo to, kar smo. Da taki kot smo, nismo več ljudje.

Morali smo spoznati, da se takrat, ko propada moj bližnji, začne tudi moj propad. In če še nismo, bomo morali spoznati, da se bo svet začel spreminjati, ko bomo ljudje spet postali ljudje.

To je današnje oznanilo Janeza Krstnika, človeka, ki je šel v puščavo, da bi v časih, ko so ljudje pričakovali odrešenika – kot ga danes – premislil, kako in kdaj bo prišel. In je ugotovil. Ugotovil, da je edini, ki lahko reši človeško zagonetko, Bog, in da Bog prihaja na svet kot človek. Ter da se prostor zanj v mojem življenju naredi, ko naredim v sebi prostor za človeka.

Zato je lahko, ko se je vrnil, povedal, kaj manjka družbi, da bi se spremenila. Takole pravi Janez: »Bodite normalni. Ni treba, da ste popolni, bodite samo normalni. Bodite človeški.« In zato, da bi postali spet človeški, predlaga tri preprosta pravila. Tri stvari, ki nas bodo spet počlovečile.

Prvo pravilo: deli. Deli to, kar imaš. Ni treba, da daješ vse, kar imaš, ni treba, da si trgaš od ust, samo deli stvari, ki jih imaš, s tistimi, ki jih nimajo. Ni treba iti sebi v škodo. Samo, da dajemo svoje presežke, svoje preobilje tudi drugemu. Človek sem, ko me drugi zanima.

Drugo pravilo: bodi pošten. Ne zahtevaj tega, do česar nimaš pravice. Obvladaj poželenje svojega srca, ki bi rado imelo vedno več in več, in bodi skromen. Postavi meje in se jih drži. Človek sem, dokler je človek ob meni svoboden.

Tretje pravilo: spoštuj vsakogar. Odpovej se vsaki moči, ki bi jo lahko imel nad človekom. Vsak človek naj ti bo bolj vreden kot kakršna koli želja ali korist. Človek sem, ko mi je človek vrednejši od vsega.

Kdaj bo že prišlo odrešenje? Ko bo prišel Bog. In tri preprosta pravila nam govorijo, da bo Bog prišel v naše življenje in našo situacijo, ko bo tam pravo mesto dobil človek, s katerim živim. Katerikoli človek. Ker je on moja edina zapoved, ker je on moje srečanje z Bogom. Ker se lahko z Bogom srečava in se prepoznava samo tako: kot človek s človekom.

Pridi, Gospod Jezus!

remirough.com

Komentarji

  1. Vse se steka v praznjenje (ali manšanje) samega sebe, da bi dali prostor Bogu pa tudi bližnjemu. Svoj ego manjšamo, ko delimo kar imamo, ko nismo pohlepni in ko smo ponižni in se ne povzdigujemo v napuhu nad druge. Tudi z Bogom lahko delimo, ko mu s svobodno voljo izročamo svoje življenje, sprejemamo kar nam je dano in se zavemo, da nikoli ne bomo kakor On.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tisto o človeškosti je res - Beline ga je lepo označil kot prvo pastoralno pravilo. Prvo pravilo je seveda solidarnost, da deliš svoje z drugimi, ne samo materialno, tudi. Kadar pa daš materialno, ne smejo bit samo drobtince, more kar malo zabolet - dat eno od dveh sukenj je polovica. Ma tisto od desetine je kar lepo pravilo in se ga da konkretno uresničit v življenju. Pri drugem bi morda rekel tudi, da se drži pravil in spoštuj avtoriteto. No, lepo, da nam daš misliti, zdaj pa še kaj od tega uresničimo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Izvrstno napisano, vendar dokler ne ozavestimo teh pravil v naših glavah, je vse zaman. Sploh danes, ko je svet tak, da je pravilo to, da ni pravil.
    Pod prvo pravilo bi še dodala: deli tudi svoj dragoceni čas s tistimi, ki so sicer obkroženi z ljudmi, v duši pa zelo osamljeni in si bolj kot vsega drugega želijo POGOVORA s človekom, ki jih razume.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.