Kamorkoli se že ozrem, povsod vidim in slišim isto ponavljajoče se vprašanje: »Kaj naj storimo?« In prepričan sem, da se tudi mnogi med vami sprašujete enako. Ponavadi se tako vprašanje postavi samo od sebe šele tedaj, ko spoznamo, da tako, kot je, preprosto ne more več iti naprej. Da mora priti do pretežkih razmer za življenje, da sami pri sebi ugotovimo, da pokvarjenost sveta ni samo stvar drugih ljudi in da ni mogoče, da se ne bi dotaknila tudi mene ter mi zadala rane, ki sem jih sam povzročal svetu. In danes je tako. Hodimo skozi težke lekcije o nas samih. Nekateri zaradi njih trpijo celo bolj kot mi. Vsi pa se gledamo v ogledalo in vidimo, da nismo to, kar smo. Da taki kot smo, nismo več ljudje.
Morali smo spoznati, da se takrat, ko propada moj bližnji, začne tudi moj propad. In če še nismo, bomo morali spoznati, da se bo svet začel spreminjati, ko bomo ljudje spet postali ljudje.
To je današnje oznanilo Janeza Krstnika, človeka, ki je šel v puščavo, da bi v časih, ko so ljudje pričakovali odrešenika – kot ga danes – premislil, kako in kdaj bo prišel. In je ugotovil. Ugotovil, da je edini, ki lahko reši človeško zagonetko, Bog, in da Bog prihaja na svet kot človek. Ter da se prostor zanj v mojem življenju naredi, ko naredim v sebi prostor za človeka.
Zato je lahko, ko se je vrnil, povedal, kaj manjka družbi, da bi se spremenila. Takole pravi Janez: »Bodite normalni. Ni treba, da ste popolni, bodite samo normalni. Bodite človeški.« In zato, da bi postali spet človeški, predlaga tri preprosta pravila. Tri stvari, ki nas bodo spet počlovečile.
Prvo pravilo: deli. Deli to, kar imaš. Ni treba, da daješ vse, kar imaš, ni treba, da si trgaš od ust, samo deli stvari, ki jih imaš, s tistimi, ki jih nimajo. Ni treba iti sebi v škodo. Samo, da dajemo svoje presežke, svoje preobilje tudi drugemu. Človek sem, ko me drugi zanima.
Drugo pravilo: bodi pošten. Ne zahtevaj tega, do česar nimaš pravice. Obvladaj poželenje svojega srca, ki bi rado imelo vedno več in več, in bodi skromen. Postavi meje in se jih drži. Človek sem, dokler je človek ob meni svoboden.
Tretje pravilo: spoštuj vsakogar. Odpovej se vsaki moči, ki bi jo lahko imel nad človekom. Vsak človek naj ti bo bolj vreden kot kakršna koli želja ali korist. Človek sem, ko mi je človek vrednejši od vsega.
Kdaj bo že prišlo odrešenje? Ko bo prišel Bog. In tri preprosta pravila nam govorijo, da bo Bog prišel v naše življenje in našo situacijo, ko bo tam pravo mesto dobil človek, s katerim živim. Katerikoli človek. Ker je on moja edina zapoved, ker je on moje srečanje z Bogom. Ker se lahko z Bogom srečava in se prepoznava samo tako: kot človek s človekom.
Pridi, Gospod Jezus!
Morali smo spoznati, da se takrat, ko propada moj bližnji, začne tudi moj propad. In če še nismo, bomo morali spoznati, da se bo svet začel spreminjati, ko bomo ljudje spet postali ljudje.
To je današnje oznanilo Janeza Krstnika, človeka, ki je šel v puščavo, da bi v časih, ko so ljudje pričakovali odrešenika – kot ga danes – premislil, kako in kdaj bo prišel. In je ugotovil. Ugotovil, da je edini, ki lahko reši človeško zagonetko, Bog, in da Bog prihaja na svet kot človek. Ter da se prostor zanj v mojem življenju naredi, ko naredim v sebi prostor za človeka.
Zato je lahko, ko se je vrnil, povedal, kaj manjka družbi, da bi se spremenila. Takole pravi Janez: »Bodite normalni. Ni treba, da ste popolni, bodite samo normalni. Bodite človeški.« In zato, da bi postali spet človeški, predlaga tri preprosta pravila. Tri stvari, ki nas bodo spet počlovečile.
Prvo pravilo: deli. Deli to, kar imaš. Ni treba, da daješ vse, kar imaš, ni treba, da si trgaš od ust, samo deli stvari, ki jih imaš, s tistimi, ki jih nimajo. Ni treba iti sebi v škodo. Samo, da dajemo svoje presežke, svoje preobilje tudi drugemu. Človek sem, ko me drugi zanima.
Drugo pravilo: bodi pošten. Ne zahtevaj tega, do česar nimaš pravice. Obvladaj poželenje svojega srca, ki bi rado imelo vedno več in več, in bodi skromen. Postavi meje in se jih drži. Človek sem, dokler je človek ob meni svoboden.
Tretje pravilo: spoštuj vsakogar. Odpovej se vsaki moči, ki bi jo lahko imel nad človekom. Vsak človek naj ti bo bolj vreden kot kakršna koli želja ali korist. Človek sem, ko mi je človek vrednejši od vsega.
Pridi, Gospod Jezus!
 |
| remirough.com |
Vse se steka v praznjenje (ali manšanje) samega sebe, da bi dali prostor Bogu pa tudi bližnjemu. Svoj ego manjšamo, ko delimo kar imamo, ko nismo pohlepni in ko smo ponižni in se ne povzdigujemo v napuhu nad druge. Tudi z Bogom lahko delimo, ko mu s svobodno voljo izročamo svoje življenje, sprejemamo kar nam je dano in se zavemo, da nikoli ne bomo kakor On.
OdgovoriIzbrišiTisto o človeškosti je res - Beline ga je lepo označil kot prvo pastoralno pravilo. Prvo pravilo je seveda solidarnost, da deliš svoje z drugimi, ne samo materialno, tudi. Kadar pa daš materialno, ne smejo bit samo drobtince, more kar malo zabolet - dat eno od dveh sukenj je polovica. Ma tisto od desetine je kar lepo pravilo in se ga da konkretno uresničit v življenju. Pri drugem bi morda rekel tudi, da se drži pravil in spoštuj avtoriteto. No, lepo, da nam daš misliti, zdaj pa še kaj od tega uresničimo.
OdgovoriIzbrišiIzvrstno napisano, vendar dokler ne ozavestimo teh pravil v naših glavah, je vse zaman. Sploh danes, ko je svet tak, da je pravilo to, da ni pravil.
OdgovoriIzbrišiPod prvo pravilo bi še dodala: deli tudi svoj dragoceni čas s tistimi, ki so sicer obkroženi z ljudmi, v duši pa zelo osamljeni in si bolj kot vsega drugega želijo POGOVORA s človekom, ki jih razume.