Na nedeljo po božiču stopamo v sama nedra božične skrivnosti. V družino. Kajti Bog si je kot prostor za svoj vstop v človeštvo izbral prav družino. Njegov Betlehem je pravzaprav družina. Toda, da se ne bomo razumeli narobe: ne neka popolna družina, temveč čisto navadna družina, kakršne so vse naše. Tako je tudi naša družina, kakršna koli že je, prostor, v katerem se rojeva Bog.
Tako so naše družine prostor našega blagoslova, prostor, v katerem se napijemo vsega, kar potrebujemo za življenje in preživetje, pa čeprav se tolikokrat zdi, da je povsem narobe.
Problem namreč nastane, ko v družini zgrešimo pri najbolj osnovnem. Pri naših srečanjih. Pri naših odnosih v njej. Če se pri njih zgrešimo. Ker vsakokrat, ko zgrešimo svojega brata ali sestro, mamo ali očeta, ženo ali moža, hčer ali sina, zgrešimo Boga. In zgrešimo njegov blagoslov. To pa se zgodi, kadar se ne srečujemo na pravem mestu. Oziroma če naša srečanja nimajo pravega mesta.
O katerem mestu govorimo? O templju. V naših odnosih ni Boga in ni blagoslova, kadar naša srečanja niso sveta, kadar niso tempeljski prostor. Kadar je miza samo prostor hranjenja, ne pa prostor srečanja drugega z drugim. Kadar je naša hiša samo prostor, v katerem bivamo, ne pa skupaj živimo. Kadar so naša srečanja samo neizogibni stiki, ne pa bližina in posluh in sočutje. Kadar nam je škoda časa in moči za poslušanje in pogovor, za samo to, da smo skupaj, pa četudi brez razloga.
Kajti razlog je in je vedno, kadar smo družina: mi smo zato skupaj, da se posvečujemo, da drug drugemu postajamo Betlehem. Da drug v drugem iščemo in najdemo Boga. In da tako naši odnosi postajajo svet prostor, prostor varnosti in miru, ljubljenosti in sprejetosti, ker brez tega svetega prostora človek v tem svetu pač ne more preživeti.
Seveda to od človeka zahteva določen trud, včasih celo nadčloveški trud, iskanje in poraze v njem, kdaj tudi nezaslišano trpljenje in bolečino. Ker to zahtevajo srečanja z ljudmi. A tudi ta srečanja, tudi trud, tudi bolečina in trpljenje nas v odnosih posvečujejo, ker po njih doživljamo dotik Boga; dotik, ki nas preoblikuje v to, kar moramo postati. In ta dotik iščemo. Dotik, ki bo posvetil in ovrednotil naše življenje. V naši družini je.
Tako so naše družine prostor našega blagoslova, prostor, v katerem se napijemo vsega, kar potrebujemo za življenje in preživetje, pa čeprav se tolikokrat zdi, da je povsem narobe.
Problem namreč nastane, ko v družini zgrešimo pri najbolj osnovnem. Pri naših srečanjih. Pri naših odnosih v njej. Če se pri njih zgrešimo. Ker vsakokrat, ko zgrešimo svojega brata ali sestro, mamo ali očeta, ženo ali moža, hčer ali sina, zgrešimo Boga. In zgrešimo njegov blagoslov. To pa se zgodi, kadar se ne srečujemo na pravem mestu. Oziroma če naša srečanja nimajo pravega mesta.
O katerem mestu govorimo? O templju. V naših odnosih ni Boga in ni blagoslova, kadar naša srečanja niso sveta, kadar niso tempeljski prostor. Kadar je miza samo prostor hranjenja, ne pa prostor srečanja drugega z drugim. Kadar je naša hiša samo prostor, v katerem bivamo, ne pa skupaj živimo. Kadar so naša srečanja samo neizogibni stiki, ne pa bližina in posluh in sočutje. Kadar nam je škoda časa in moči za poslušanje in pogovor, za samo to, da smo skupaj, pa četudi brez razloga.
 |
| Lohse, Richard Paul |
Seveda to od človeka zahteva določen trud, včasih celo nadčloveški trud, iskanje in poraze v njem, kdaj tudi nezaslišano trpljenje in bolečino. Ker to zahtevajo srečanja z ljudmi. A tudi ta srečanja, tudi trud, tudi bolečina in trpljenje nas v odnosih posvečujejo, ker po njih doživljamo dotik Boga; dotik, ki nas preoblikuje v to, kar moramo postati. In ta dotik iščemo. Dotik, ki bo posvetil in ovrednotil naše življenje. V naši družini je.
Komentarji
Objavite komentar