Preskoči na glavno vsebino

Brez Boga sem "gotof"

Saj ni treba, da se maje zemlja, ni treba bučanja morja in znamenj na nebu. Dovolj je iti na kratek sprehod, pa bomo začutili dramo, ki se dogaja v človeštvu. Čutimo stisko. In ne, to niso samo mariborski protesti, povsod okoli nas so ljudje, ki jim nekaj v življenju kriči: »Gotof si,« pa naj bodo to samo trenutne nevšečnosti, ko je nekaj pač spodletelo, ali pa veliki in težki življenjski premiki. Pa tudi vesolje znotraj nas se maje, na vsakem strahu in negotovosti, na vsaki bolečini, na vsakem porazu in na toliko naših krivdah.

Odgovor na naše stiske je vedno ena sama želja: da bi bilo vsega tega konec. Ker je vsak konec tudi začetek nečesa novega. Boljšega. To pričakovanje konca je advent. Pričakovanje, da pride nekdo, nekaj, kar bo to dramo končalo. Toda drame človeštva ne more končati človek. Naša drama se bo končala in nekaj novega se bo začelo, ko stopi v naš čas, v naše življenje, v našo stisko Bog.

Zveni obrabljeno in ceneno, vem. Toda tako je. Vzemimo na primer slovenske demonstracije v teh dneh. Super stvar, zganili smo se, začeli smo opazovati stvari in se zavzemati zanje. Toda so mar protesti proti ljudem na položajih, županom, vladi idr. protesti proti njim, proti njihovi politiki? Morda že. Kaj pa bomo storili z njimi? Jim bomo odsekali glave? Lahko. A na njihovo mesto bodo prišli drugi obrazi z isto politiko. Problem niso oni. Problem je naš slog življenja. Protesti in ogorčenje, ki jim sledimo v teh dneh po vsej Sloveniji in ki jim vsaj potiho tudi prikimavamo, so nezavedoma protesti proti nam samim, proti naši družbi, proti načinu, kako živimo, drug mimo drugega, drug na račun drugega, vsak s pogledom samo do vrha svojega trebuha. Protest proti nam je to, da, proti nam, ki živimo brez odgovornosti do sočloveka, ki živimo brez Boga.

rtvslo.si

Če želimo »revolucijo«, če torej res želimo konec nečesa starega in začetek novega, boljšega, potem je edina revolucija, ki bo res to naredila, »revolucija« v nas samih. Nikogar ne moremo spremeniti. Razen sebe. In ko se bomo mi spremenili, se bodo spremenili tudi ljudje okoli nas. Nas pa lahko spremeni samo to, da obsodimo in obglavimo svojo sebičnost in na njeno mesto postavimo Boga. Da prižgemo luč v sebi. Da bo svet videl, da je Bog. In da je tu. To bo konec stiske in začetek svobode.

Štiri luči so. In danes zagori prva.

Upanje za svet se začne z mojo lučjo. S čuječnostjo in molitvijo. S pričakovanjem, da vame, v moje odločitve, besede in dejanja pride Bog. In da pride za vedno. Kajti brez Boga sem »gotof«.

Pridi, Gospod Jezus!
Oznake:

Komentarji

  1. Dragica1. 12. 12, 20:33

    Se popolnoma strinjam z avtorjem, prva in tista prava revolucija se mora zgoditi v nas samih, vprašati se moramo, kaj smo in kaj smo pripravljeni storiti sami in kaj je naša dolžnost. Stanje v državi je odraz nas samih, če bomo sami načelni, pošteni, delovni, spoštljivi, da ne naštevam še naprej, bomo spreminjali tudi družbo.
    Netolerantnost do lastnih napak, prinaša tisto pravo klimo netolerantnosti vsega, proti čemur danes državljani protestiramo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni3. 12. 12, 22:18

    Pa se ena dobra muzika za ob razmisljanju o tem dobrem clanku... Predvsem za vse pesimiste :)

    nhttp://www.celinka.si/novice/celinka-si/apokalipsa/

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več