Preskoči na glavno vsebino

Tri preprosta pravila

Kamorkoli se že ozrem, povsod vidim in slišim isto ponavljajoče se vprašanje: »Kaj naj storimo?« In prepričan sem, da se tudi mnogi med vami sprašujete enako. Ponavadi se tako vprašanje postavi samo od sebe šele tedaj, ko spoznamo, da tako, kot je, preprosto ne more več iti naprej. Da mora priti do pretežkih razmer za življenje, da sami pri sebi ugotovimo, da pokvarjenost sveta ni samo stvar drugih ljudi in da ni mogoče, da se ne bi dotaknila tudi mene ter mi zadala rane, ki sem jih sam povzročal svetu. In danes je tako. Hodimo skozi težke lekcije o nas samih. Nekateri zaradi njih trpijo celo bolj kot mi. Vsi pa se gledamo v ogledalo in vidimo, da nismo to, kar smo. Da taki kot smo, nismo več ljudje.

Morali smo spoznati, da se takrat, ko propada moj bližnji, začne tudi moj propad. In če še nismo, bomo morali spoznati, da se bo svet začel spreminjati, ko bomo ljudje spet postali ljudje.

To je današnje oznanilo Janeza Krstnika, človeka, ki je šel v puščavo, da bi v časih, ko so ljudje pričakovali odrešenika – kot ga danes – premislil, kako in kdaj bo prišel. In je ugotovil. Ugotovil, da je edini, ki lahko reši človeško zagonetko, Bog, in da Bog prihaja na svet kot človek. Ter da se prostor zanj v mojem življenju naredi, ko naredim v sebi prostor za človeka.

Zato je lahko, ko se je vrnil, povedal, kaj manjka družbi, da bi se spremenila. Takole pravi Janez: »Bodite normalni. Ni treba, da ste popolni, bodite samo normalni. Bodite človeški.« In zato, da bi postali spet človeški, predlaga tri preprosta pravila. Tri stvari, ki nas bodo spet počlovečile.

Prvo pravilo: deli. Deli to, kar imaš. Ni treba, da daješ vse, kar imaš, ni treba, da si trgaš od ust, samo deli stvari, ki jih imaš, s tistimi, ki jih nimajo. Ni treba iti sebi v škodo. Samo, da dajemo svoje presežke, svoje preobilje tudi drugemu. Človek sem, ko me drugi zanima.

Drugo pravilo: bodi pošten. Ne zahtevaj tega, do česar nimaš pravice. Obvladaj poželenje svojega srca, ki bi rado imelo vedno več in več, in bodi skromen. Postavi meje in se jih drži. Človek sem, dokler je človek ob meni svoboden.

Tretje pravilo: spoštuj vsakogar. Odpovej se vsaki moči, ki bi jo lahko imel nad človekom. Vsak človek naj ti bo bolj vreden kot kakršna koli želja ali korist. Človek sem, ko mi je človek vrednejši od vsega.

Kdaj bo že prišlo odrešenje? Ko bo prišel Bog. In tri preprosta pravila nam govorijo, da bo Bog prišel v naše življenje in našo situacijo, ko bo tam pravo mesto dobil človek, s katerim živim. Katerikoli človek. Ker je on moja edina zapoved, ker je on moje srečanje z Bogom. Ker se lahko z Bogom srečava in se prepoznava samo tako: kot človek s človekom.

Pridi, Gospod Jezus!

remirough.com

Komentarji

  1. Vse se steka v praznjenje (ali manšanje) samega sebe, da bi dali prostor Bogu pa tudi bližnjemu. Svoj ego manjšamo, ko delimo kar imamo, ko nismo pohlepni in ko smo ponižni in se ne povzdigujemo v napuhu nad druge. Tudi z Bogom lahko delimo, ko mu s svobodno voljo izročamo svoje življenje, sprejemamo kar nam je dano in se zavemo, da nikoli ne bomo kakor On.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tisto o človeškosti je res - Beline ga je lepo označil kot prvo pastoralno pravilo. Prvo pravilo je seveda solidarnost, da deliš svoje z drugimi, ne samo materialno, tudi. Kadar pa daš materialno, ne smejo bit samo drobtince, more kar malo zabolet - dat eno od dveh sukenj je polovica. Ma tisto od desetine je kar lepo pravilo in se ga da konkretno uresničit v življenju. Pri drugem bi morda rekel tudi, da se drži pravil in spoštuj avtoriteto. No, lepo, da nam daš misliti, zdaj pa še kaj od tega uresničimo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Izvrstno napisano, vendar dokler ne ozavestimo teh pravil v naših glavah, je vse zaman. Sploh danes, ko je svet tak, da je pravilo to, da ni pravil.
    Pod prvo pravilo bi še dodala: deli tudi svoj dragoceni čas s tistimi, ki so sicer obkroženi z ljudmi, v duši pa zelo osamljeni in si bolj kot vsega drugega želijo POGOVORA s človekom, ki jih razume.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj