Preskoči na glavno vsebino

Bartimaj, človek našega časa

foto: Dan Heller
Smo v Jerihi. V mestu, ki je na vsem svetu najnižje, globoko pod morsko gladino, v bližini Mrtvega morja. V mestu tesnobe, strahu, negotovosti in diha po smrti. V mestu na dnu sveta in zgodovine.

Veste, kam merim. Pa vendar je treba vedeti, da ravno po tem dnu hodi Jezus. Dno, o katerem govorimo, ni dno popolne samote in zapuščenosti, temveč občutka, da je tako; ni dno smrti, temveč dno slepote; pomanjkanja prihodnosti, če želite. Pomanjkanje Boga. In vi to veste. Veste, ker ste vi v množici, ki hodi za njim.

A obstaja še druga množica. Tista, ki sedi ob poti in kriči. Bartimaj je človek našega časa. Vsa družba okrog nas, vsa izpraznjena kultura, vse prevarano gospodarstvo, vsi mladi brez prihodnosti, vsi izkoriščevalci na račun drugih, vsi nacionalisti in ustvarjalci vojn med narodi in v narodih (tudi v našem), vsi, ki bežijo v razne vzporedne svetove, vsi razočarani in brez volje do življenja, vsi ti in še drugi slepi brez besed kričijo: »Jezus, Davidov sin, usmili se me.« Berači, ki so ostali brez vsega; berači, ki ne potrebujejo miloščine, ampak Boga.

Igralec Jernej Šugman je pred časom o gledališču dejal: »Če želita gledališče in najbrž vsa umetnost ohranjati svojo moč, morata krepiti svetost svojega dela, etiko. Če bi držal transparent, bi na njem pisalo: Več Boga, prosim.« In to je transparent našega sveta. To je krik našega sveta, velikega berača: »Pokažite nam Jezusa! Dajte nam Boga! V vsem, kar govorite, delate, mislite, v vsem, za kar se odločate, dajte nam Boga!«

Slepi človek današnjega časa globoko potrebuje Jezusa. Ker potrebuje upanje, ker potrebuje prihodnost, ki je – to je izkusil na lastni koži – svet s svojimi pridobitniškimi zakoni ne more dati. Svet je utrujen berač. Potrebuje drugačnost, ki je drugačnost evangelija – ki življenje daje in ne jemlje. Ker rešitve iz vrtinca slepote, zmedenosti, maščevalnosti in sovraštva brez Jezusa ni.

Glejte, govorimo o konkretnih odločitvah, ne o teorijah. Svet slepote potrebuje drugačnih ravnanj, drugačnih odločitev, kot nam jih ponuja in kakor smo se jih naučili od njega. Med »zob za zob« in »ljubite svoje sovražnike« je jasna razlika – razlika med človeškim in Božjim – ki se mora poznati v vsakem trenutku, tudi ko udrihajo čez nas, tudi ko preganjajo naše usmeritve in vrednote. Mora se poznati, da Jezus hodi okrog. Slišati ga morajo, slutiti, opaziti. Če ne bomo drugačni od sveta, če ne bo v nas več Boga, ne bo rešitve, ne za njih ne za nas. Utrujeni bomo od svojih dobrih dejanj, od prostovoljstva, od zagrizenih bojev in akcij, od vseh projektov, ki jih bomo dobronamerno poslali v svet, a svet ne bo dobil tega, česar od nas prosi – Boga.

Kar se dogaja pri nas, da namreč kristjani delamo enako kot svet in smo samo še ena stran bojevnikov na fronti in ne iskalci miru, je dokaz, da iz te slepote ni izključen nihče. Tudi mi ne. Tudi mi potrebujemo več Boga. V vsem, kar živimo.

»Jezus, Davidov sin, usmili se me!«

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)29. 10. 12, 14:24

    Isti Šugman, ki je bil tako kulturen na Prešernovi proslavi... Torej je lahko samo res tisto, da je karkoli resničnega izreče kdorkoli na tem svetu, od Svetega Duha, kot je dejal sv. Tomaž Akvinski. Drži, potrebujemo več Boga v našem življenju, potrebujemo, da vstopi vanj Jezus Kristus, pa ne samo tako deklarativno, ampak dejansko.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več