Preskoči na glavno vsebino

Korak naprej

"Eno ti manjka." Samo eno. To je prostor, da bi videl drugega. Ne le sebe. Da bi v vsem, kar počneš, videl drugega.

Nad tem Jezusovim razkritjem resnice sem se globoko zgrozil. Kar naenkrat sem v svojem krščanstvu videl toliko sebičnega, toliko dela, ki sem ga opravil zaradi sebe, ne pa zaradi ljubezni do drugega. Toliko stvari, ki sem jih naredil, da bi "dosegel večno življenje", da bi si zagotovil mirno vest, ne pa zato, da bi zaradi mene živeli drugi. Veste, vse, pa naj bodo tudi še tako pobožne, vzorne in hvalevredne stvari, tudi molitev, žrtve in dobra dela, lahko kristjani delamo tudi samo zato, da bi bili v svojih, v očeh svojih bližnjih in v Božjih očeh pohvaljeni. Lahko jih delamo zase. Da bi "dosegli večno življenje", da bi se sami rešili. Pa se na zunaj ne zdi nič narobe.

Tudi človek, ki je pritekel pred Jezusa z namenom, da bi dosegel večno življenje, ni bil slab človek. Celo nasprotno, če bi ga videli v svojem življenju, bi nas mnogo od nas reklo, da je "fant od fare". To lahko sklepamo po tem, da je izpolnjeval Božje zapovedi. Toda zakaj jih je izpolnjeval? Ali bolje rečeno, za koga? Zase ali za druge? Jih je izpolnjeval, ker je vedel, da so pot do ljubezni do ljudi in Boga, ali ker se je hotel z njimi rešiti?

Če pomislimo na to, potem nam je jasno, zakaj ta fant ni zmogel koraka, ki ga je od njega zahteval Jezus. Ni zmogel nečesa več, v čemer je res večno življenje. Ni zmogel pozabiti na to, da bi ga imenovali "dober", ni zmogel prodati gotovosti, da bi bil rešen, da bi imel zagotovljeno večno življenje zaradi svojih dejanj in izpolnjevanja "pravil", in dati svojih dosežkov, svojega truda in dela za to, da bi se rešili drugi. Ni se zmogel osvoboditi občutka, da je samo od njega odvisno, ali se bo rešil ali ne. Zato ni zmogel podariti življenja za nekoga. Ni zmogel ljubezni.

Če bi samo za trohico premaknil oko s sebe in bi opazil, da je tam On, ki ga ljubeče gleda, potem bi se jasno zavedal, da večno življenje in rešitev ni v doseganju nekih življenjskih norm, ki bi jih postavljal Bog, temveč v odgovarjanju na njegovo ljubezen. Ljubimo namreč samo zato, ker nas ljubi On. In naš odgovor je samo v hoji za Njim, katerega pot je živeti za druge. To je korak, ki ga zahteva Jezus, to je korak naprej od našega pojmovanja, korak naprej od povprečnosti. Namreč: živeti in delati za odrešenje drugega, ne sebe. Ker je življenje drugega moje življenje. Kot je Njegovo življenje to, da se rešim jaz.

V tem je rešilni paradoks našega življenja. Ničesar ne bomo izgubili, ker smo bogati. Reveži bi bili, če nas nihče ne bi ljubil. Toda njegov ljubeči pogled je zagotovilo, da lahko vse podarimo, ker tako ali tako že vse imamo. Njegovo ljubezen namreč.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej