"Eno ti manjka." Samo eno. To je prostor, da bi videl drugega. Ne le sebe. Da bi v vsem, kar počneš, videl drugega.
Nad tem Jezusovim razkritjem resnice sem se globoko zgrozil. Kar naenkrat sem v svojem krščanstvu videl toliko sebičnega, toliko dela, ki sem ga opravil zaradi sebe, ne pa zaradi ljubezni do drugega. Toliko stvari, ki sem jih naredil, da bi "dosegel večno življenje", da bi si zagotovil mirno vest, ne pa zato, da bi zaradi mene živeli drugi. Veste, vse, pa naj bodo tudi še tako pobožne, vzorne in hvalevredne stvari, tudi molitev, žrtve in dobra dela, lahko kristjani delamo tudi samo zato, da bi bili v svojih, v očeh svojih bližnjih in v Božjih očeh pohvaljeni. Lahko jih delamo zase. Da bi "dosegli večno življenje", da bi se sami rešili. Pa se na zunaj ne zdi nič narobe.
Tudi človek, ki je pritekel pred Jezusa z namenom, da bi dosegel večno življenje, ni bil slab človek. Celo nasprotno, če bi ga videli v svojem življenju, bi nas mnogo od nas reklo, da je "fant od fare". To lahko sklepamo po tem, da je izpolnjeval Božje zapovedi. Toda zakaj jih je izpolnjeval? Ali bolje rečeno, za koga? Zase ali za druge? Jih je izpolnjeval, ker je vedel, da so pot do ljubezni do ljudi in Boga, ali ker se je hotel z njimi rešiti?
Če pomislimo na to, potem nam je jasno, zakaj ta fant ni zmogel koraka, ki ga je od njega zahteval Jezus. Ni zmogel nečesa več, v čemer je res večno življenje. Ni zmogel pozabiti na to, da bi ga imenovali "dober", ni zmogel prodati gotovosti, da bi bil rešen, da bi imel zagotovljeno večno življenje zaradi svojih dejanj in izpolnjevanja "pravil", in dati svojih dosežkov, svojega truda in dela za to, da bi se rešili drugi. Ni se zmogel osvoboditi občutka, da je samo od njega odvisno, ali se bo rešil ali ne. Zato ni zmogel podariti življenja za nekoga. Ni zmogel ljubezni.
Če bi samo za trohico premaknil oko s sebe in bi opazil, da je tam On, ki ga ljubeče gleda, potem bi se jasno zavedal, da večno življenje in rešitev ni v doseganju nekih življenjskih norm, ki bi jih postavljal Bog, temveč v odgovarjanju na njegovo ljubezen. Ljubimo namreč samo zato, ker nas ljubi On. In naš odgovor je samo v hoji za Njim, katerega pot je živeti za druge. To je korak, ki ga zahteva Jezus, to je korak naprej od našega pojmovanja, korak naprej od povprečnosti. Namreč: živeti in delati za odrešenje drugega, ne sebe. Ker je življenje drugega moje življenje. Kot je Njegovo življenje to, da se rešim jaz.
V tem je rešilni paradoks našega življenja. Ničesar ne bomo izgubili, ker smo bogati. Reveži bi bili, če nas nihče ne bi ljubil. Toda njegov ljubeči pogled je zagotovilo, da lahko vse podarimo, ker tako ali tako že vse imamo. Njegovo ljubezen namreč.
Nad tem Jezusovim razkritjem resnice sem se globoko zgrozil. Kar naenkrat sem v svojem krščanstvu videl toliko sebičnega, toliko dela, ki sem ga opravil zaradi sebe, ne pa zaradi ljubezni do drugega. Toliko stvari, ki sem jih naredil, da bi "dosegel večno življenje", da bi si zagotovil mirno vest, ne pa zato, da bi zaradi mene živeli drugi. Veste, vse, pa naj bodo tudi še tako pobožne, vzorne in hvalevredne stvari, tudi molitev, žrtve in dobra dela, lahko kristjani delamo tudi samo zato, da bi bili v svojih, v očeh svojih bližnjih in v Božjih očeh pohvaljeni. Lahko jih delamo zase. Da bi "dosegli večno življenje", da bi se sami rešili. Pa se na zunaj ne zdi nič narobe.
Tudi človek, ki je pritekel pred Jezusa z namenom, da bi dosegel večno življenje, ni bil slab človek. Celo nasprotno, če bi ga videli v svojem življenju, bi nas mnogo od nas reklo, da je "fant od fare". To lahko sklepamo po tem, da je izpolnjeval Božje zapovedi. Toda zakaj jih je izpolnjeval? Ali bolje rečeno, za koga? Zase ali za druge? Jih je izpolnjeval, ker je vedel, da so pot do ljubezni do ljudi in Boga, ali ker se je hotel z njimi rešiti?
Če pomislimo na to, potem nam je jasno, zakaj ta fant ni zmogel koraka, ki ga je od njega zahteval Jezus. Ni zmogel nečesa več, v čemer je res večno življenje. Ni zmogel pozabiti na to, da bi ga imenovali "dober", ni zmogel prodati gotovosti, da bi bil rešen, da bi imel zagotovljeno večno življenje zaradi svojih dejanj in izpolnjevanja "pravil", in dati svojih dosežkov, svojega truda in dela za to, da bi se rešili drugi. Ni se zmogel osvoboditi občutka, da je samo od njega odvisno, ali se bo rešil ali ne. Zato ni zmogel podariti življenja za nekoga. Ni zmogel ljubezni.
Če bi samo za trohico premaknil oko s sebe in bi opazil, da je tam On, ki ga ljubeče gleda, potem bi se jasno zavedal, da večno življenje in rešitev ni v doseganju nekih življenjskih norm, ki bi jih postavljal Bog, temveč v odgovarjanju na njegovo ljubezen. Ljubimo namreč samo zato, ker nas ljubi On. In naš odgovor je samo v hoji za Njim, katerega pot je živeti za druge. To je korak, ki ga zahteva Jezus, to je korak naprej od našega pojmovanja, korak naprej od povprečnosti. Namreč: živeti in delati za odrešenje drugega, ne sebe. Ker je življenje drugega moje življenje. Kot je Njegovo življenje to, da se rešim jaz.
V tem je rešilni paradoks našega življenja. Ničesar ne bomo izgubili, ker smo bogati. Reveži bi bili, če nas nihče ne bi ljubil. Toda njegov ljubeči pogled je zagotovilo, da lahko vse podarimo, ker tako ali tako že vse imamo. Njegovo ljubezen namreč.
Komentarji
Objavite komentar