Še vedno hodimo z Jezusom proti Jeruzalemu. Apostoli in mi gremo tja, korak za korakom, ker tja moramo priti. Ker si tja želimo priti. Med to hojo izpolnjujemo svoj največji življenjski projekt. Po posameznih stopinjah, po vprašanjih in odgovorih, po padcih in po porazih, preko lepote in zahtevnosti te poti se učimo največje in najpomembnejše stvari – učimo se ljubiti.
To je pot, na katero nismo šli sami od sebe. To je pot, na katero nas je poklical Bog. S tem, ko nas je ustvaril različne, nam je namreč dal čudovito možnost, da se preko ljudi učimo popolne ljubezni – ljubezni do Boga. V odločitvi, zvestobi in darovanju. Naj torej gre za pot zakonca, pot matere in očeta, pot posvečene device, redovnika ali duhovnika, gre pravzaprav za isto pot: pot proti Jeruzalemu, v katerem bomo našli največjo možno ljubezen, naš ideal, h kateremu gremo – ljubezen Boga. On nam je izbral to pot, ker ve, da je za nas najboljša, da pridemo po njej do svojega Jeruzalema, da izpolnimo svoje življenjsko poslanstvo – da se naučimo ljubiti Boga.
Če to razumemo, potem je jasno, da vprašanje, ki ga danes Jezusu postavijo farizeji, ne zadeva samo poročenih, temveč ljudi vseh stanov. Gre namreč za ljubezen, ki je vedno ljubezen do Boga.
Farizejsko vprašanje se nanaša na to, kaj se v zakonu sme in česa ne. Toda kdor postavlja to vprašanje, dojema zakon (in ljubezen nasploh) z vidika koristnosti. Kdor želi postaviti pravila, narediti pogodbo, želi imeti od tega nekakšen dobiček ali vsaj gotovost, da ne bo oškodovan ali za kaj prikrajšan. Na kratko, tak vedno gleda na zakon in ljubezen z vidika tega, koliko v njem/njej dobiva.
Toda pri ljubezni ne more in ne sme biti nikakršnega imetja. Niti nikakršne želje po kakršnikoli koristi, dobičku ali prejemanju, sicer bo v njej nekdo vedno na slabšem. Ljubezen ne more oškodovati, zanemarjati ali ropati. Ljubezen je namreč srečanje dveh ljudi, ki nista v drugem začutila nekoga, ki bi jima koristil, temveč nekoga, ki bi mu lahko dala to, kar imata – ker bi to koristilo njemu. Iz preprostega razloga, ker to želita in lahko naredita z vsem srcem, brez varčevanja. Ker se drug v drugem počutita popolnoma svobodna.
Ljubezen je tako samó dajanje. »Pridružiti se,« popolnoma se podariti svoji ženi oz. možu. Samo če je v odnosu želja po dajanju, ne pa prejemanju, gre za ljubezen. Kajti takšna je Božja ljubezen. Tista iz Jeruzalema, da. Tista, vsajena v nas, da. Ista ljubezen.
Tako ljubezni ne morejo in ne smejo krojiti človeški, temveč Božji zakoni; ne človeški, marveč Božji razlogi, ki se zedinjajo v eni sami stvari: sreči človeka. Zato: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje«.
*
To je pot, na katero nismo šli sami od sebe. To je pot, na katero nas je poklical Bog. S tem, ko nas je ustvaril različne, nam je namreč dal čudovito možnost, da se preko ljudi učimo popolne ljubezni – ljubezni do Boga. V odločitvi, zvestobi in darovanju. Naj torej gre za pot zakonca, pot matere in očeta, pot posvečene device, redovnika ali duhovnika, gre pravzaprav za isto pot: pot proti Jeruzalemu, v katerem bomo našli največjo možno ljubezen, naš ideal, h kateremu gremo – ljubezen Boga. On nam je izbral to pot, ker ve, da je za nas najboljša, da pridemo po njej do svojega Jeruzalema, da izpolnimo svoje življenjsko poslanstvo – da se naučimo ljubiti Boga.
Če to razumemo, potem je jasno, da vprašanje, ki ga danes Jezusu postavijo farizeji, ne zadeva samo poročenih, temveč ljudi vseh stanov. Gre namreč za ljubezen, ki je vedno ljubezen do Boga.
Farizejsko vprašanje se nanaša na to, kaj se v zakonu sme in česa ne. Toda kdor postavlja to vprašanje, dojema zakon (in ljubezen nasploh) z vidika koristnosti. Kdor želi postaviti pravila, narediti pogodbo, želi imeti od tega nekakšen dobiček ali vsaj gotovost, da ne bo oškodovan ali za kaj prikrajšan. Na kratko, tak vedno gleda na zakon in ljubezen z vidika tega, koliko v njem/njej dobiva.
Toda pri ljubezni ne more in ne sme biti nikakršnega imetja. Niti nikakršne želje po kakršnikoli koristi, dobičku ali prejemanju, sicer bo v njej nekdo vedno na slabšem. Ljubezen ne more oškodovati, zanemarjati ali ropati. Ljubezen je namreč srečanje dveh ljudi, ki nista v drugem začutila nekoga, ki bi jima koristil, temveč nekoga, ki bi mu lahko dala to, kar imata – ker bi to koristilo njemu. Iz preprostega razloga, ker to želita in lahko naredita z vsem srcem, brez varčevanja. Ker se drug v drugem počutita popolnoma svobodna.
Ljubezen je tako samó dajanje. »Pridružiti se,« popolnoma se podariti svoji ženi oz. možu. Samo če je v odnosu želja po dajanju, ne pa prejemanju, gre za ljubezen. Kajti takšna je Božja ljubezen. Tista iz Jeruzalema, da. Tista, vsajena v nas, da. Ista ljubezen.
Tako ljubezni ne morejo in ne smejo krojiti človeški, temveč Božji zakoni; ne človeški, marveč Božji razlogi, ki se zedinjajo v eni sami stvari: sreči človeka. Zato: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje«.
*
Komentarji
Objavite komentar